V sredo, 15. januarja dopoldne, smo se dobili v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični. Članice in člani, bilo nas je 15, smo se udeležili delavnice o kaligrafiji – protogotici. Vodila jo je Dijana Pita da Costa, ki v muzeju pripravlja razna izobraževanja. Delavnica je bila testna, saj naj bi bila osnova za nov program za starejše, ker so jo doslej izvajali predvsem za osnovnošolce.

Naša gostiteljica Dijana nam je najprej predstavila pisarje, ki so v samostanih prepisovali knjige zato, da so jih menihi za uporabo imeli v svojih knjižnicah. Pisavo »protogotico« so uporabljali v stiškem in drugih cistercijanskih samostanih v 12. stoletju. Pisarji so pisali v pisarski delavnici – skriptoriju. Pisali so le pri dnevni svetlobi na pergament – posebej obdelano živalsko kožo in pri poševnih mizah s peresi, ki so imela poševno konico. Za pisarji v Stični, razen nekaj knjig, drugega ni ostalo nič, saj se niso podpisovali pod svoje delo, izjemoma so se pa nekateri »podpisali« s svojim avtoportretom. Prepisovanje je bilo častno delo za Boga, knjiga je bila izraz božjega dela, Najboljši v skupini stiških pisarjev je bil menih Bernard, ki je imel tudi največ dela in je bil neke vrste lektor za drugimi pisarji. Ohranjeno je njegovo sporočilo bralcu. Pisarji so bili tako menihi kot laiki, kasneje tudi ženske.

 Protogotico, ki je sledila predhodni pisavi karolinska minuskola, so pisarji vadili najprej s svojimi učitelji, po deset let, preden so začeli sami prepisovati knjige. Ni bilo nujno, da so znali brati ali samstojno pisati, so le odlično prepisovali. Pripomočki, ki so jih potrebovali, so bili živalska peresa (vranja, krokarjeva, puranja), rjavo črnilo in pergament. Peresa so morali sami prirezovati in ostriti, sami so tudi delali črnilo. To so delali iz hrastovih šišk, maščobe, pepela in vode. Vsak je imel svojo barvo, zato je možno prepoznati, kaj je kdo pisal. Papir je prišel šele z uvedbo tiskarskih strojev od 16. stoletja dalje, pred tem je bil naj voljo pergament iz živalske kože, za izdelavo katere je bilo potrebnih več tednov dela strojarjev – pergaminarjev. Koza, ovca ali jagenjček so bili vir zanj.

Temu uvodu je sledilo praktično delo – delavnica. Na razpolago smo dobili peresa, črnilo in papir. Peresa imajo poševno konico, na vrhu katere je zbiralnik, kamor se ujame tinta, ko pero vanjo namočimo. Na poševni mizi je bil vzorec črk v protogotici. Črke sestavljajo tanke in široke črte. Najprej smo po predlogi samo vlekli črte in seveda ugotovili, da to niti približno ni tako enostavno, kot je videti. Kako morajo teči poteze, smo sicer videli, ker so bile zapisane, upoštevati jih je bilo pa že težje. Po tej vaji smo na drug list prepisovali tekst, ki smo ga dobili. Začetki so bili seveda okorni, počasni, ne ravno natančni, ampak smo se pri tem dobro zabavali.

Ko smo nalogo opravili, smo se preselili za skupno mizo, kjer so nas čakali čaj, kava in piškoti ter se pogovorili o tem, kaj nam je bilo všeč in kaj bi v programu spremenili.

Posebnih idej za spremembo in dopolnitev nismo imeli, saj je bil program in njegova izvedba vsem všeč. Morda le to, da bi, ko se bomo dobili naslednjič, namesto latinskih tekstov pisali kaj uporabnega, morda čestitke ali voščilnice. Smo pa ugotavljali, da so bili pisarji veliki mojstri, saj so tekst obojestransko poravnavali in znali izračunati, koliko besed bo šlo v vrstico. Te so si predhodno rahlo označili z ogljem. Jasno nam je tudi bilo, zakaj so bili njihovi slikovni »podpisi« tako okorni, čeprav so bili pisave daleč bolj vešči kot mi.

Zadovoljni z novimi znanji in spoznanji smo se dogovorili, da se na prenovljenem programu srečamo ponovno v maju.

Kako je potek delavnice videlo fotografsko oko naše predavateljice Dijane Pita da Costa, lahko vidite v galeriji spodaj.

Ivančna Gorica, 15. 1. 2025

Joža Železnikar

Nekaj dejstev o njej gotovo že poznamo, saj je spremljevalka zrelih, torej naših, let. Več o njej pa smo slišali na predavanju v sredo, 8. januarja dopoldne, ko se nas je 35 zbralo v občinski sejni sobi in prisluhnilo Janji Rednjak, predsednici Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije. Zveza povezuje 18 lokalnih društev, tudi predsednica društva za Šaleško dolino je Janja Rednjak. Sicer pa je prostovoljka že od svojega 25 leta, na mnogo načinov pomaga ranljivim osebam, za kar je prejela tudi več priznanj in nagrad.

Osteoporoza je tiha sistemska kronična bolezen krhkih kosti, pri nas premalo prepoznana, čeprav je smrtnost zaradi padcev kot njene posledice pri ženskah enaka smrtnosti zaradi raka dojke. Je del naravnega procesa staranja. Prevladuje v 80% pri ženskah, je pa tudi pri moških in celo otrocih. Za osteoporozo običajno izvemo šele, ko si pri padcu zlomimo kolk ali vretenca. Več kot 60% osteoporoze je neodkrite, tudi zato, ker je DEX program za njeno odkrivanje plačljiv in stane od 35 do 100 €. Vrednosti, ki jih z meritvijo dobimo, pomenijo: od +1 do -1 so normalne vrednosti za mlade zdrave ljudi; od -1 do -2,5 je kostna gostota pod običajno in pomeni osteopenijo, od -2,5 in manj pa pomeni osteoporozo.

Za njeno diagnosticiranje je sedaj najpomembnejši FRAX program, za nas je primerljiv angleški, kjer z odgovori na šest vprašanj dobimo stopnjo ogroženosti za zlom kolka in stegnenice v 10 letih. Program bi morali uporabljati v referenčnih ambulantah, vendar ga ne. Ugotovljena ogroženost nad 10% potrebuje zdravljenje. S pravočasnim odkrivanjem bi znižali stroške v zdravstvu in starejše ljudi ohranili sposobne samostojnega življenja.

Zgodnja faza osteoporoze ne povzroča nobenih simptomov in bolečin (te povzročajo zlomi), opozorilni znaki pa so zmanjšanje velikosti za več centimetrov, ukrivljen hrbet, lahko se pojavijo težave z dihanjem. Dejavniki tveganja so ženski spol, telesna teža pod 60 kg, zgodnja menopavza, družinska nagnjenost, kajenje in prekomerno pitje alkohola, premalo gibanja, pomanjkanje vitaminov D, C in kalcija. Ti dejavniki sprožajo primarno osteoporozo, sekundarna pa lahko nastane zaradi uživanja zdravil za druge bolezni (prekomerno delovanja ščitnice, rak, celiakija, vnetne črevesne bolezni ipd.).

Bolezen je neozdravljiva, z zdravili (z mnogimi stranskimi učinki) lahko le preprečimo njeno napredovanje. Pomembna je torej preventiva. Kosti so žive, če so zdrave, dajejo oporo mišicam in notranjim organom, v starosti pa uživamo to, kar smo vanje investirali v mladosti. Osteoporozo lahko preprečijo zdrava prehrana z dovolj beljakovinami in liter do dva vode dnevno, polnovredna živila, zelenjava (ohrovt, blitva, zelje, stročnice), orehi, fige in telesna dejavnost. Pomemben je dovolj velik vnos kalcija, kot prehranski dodatek pa D vitamin. Tega je dovolj 1000 enot dnevno. Če je v kapljicah, ga je treba jemati z maščobo (jogurt, mleko, sok), ker sicer ne učinkuje.

Osteoporoza zahteva posebne vaje, ki jih je treba izvajati počasi in ne sunkovito. Vadba mora biti redna, lahko je to joga, thai-chi, chi-gong, nordijska hoja, plavanje, kolesarjenje, tek na smučeh, planinarjenje, neprimerne pa so igre z žogo. Nujne so raztezne vaje pred začetkom in ohlajanje po koncu vadbe. Škodljivo je dviganje in pobiranje predmetov s tal več kot pet kilogramov teže. Pomemben je način usedanja in vstajanja, ki mora biti počasno, da se ne zvrti, kar je lahko usodno za padec. Sesati je treba vzravnano, v kopalnici so dobrodošla oprijemala, preproge naj bodo pritrjene na tla, stopnice razsvetljene in z oprijemali.

Gospa Rednjakova nam je poleg navedenega dala še kup priporočil za zadovoljno življenje. V bolezni namreč ostanemo sami, zato moramo v prvi vrsti poskrbeti sami zase. Ni nam treba več hiteti, pač pa se umiriti, kar lahko storimo s pravilnim dihanjem s prepono. V zmernih količinah si privoščimo hrano, ki nam ustreza in si jo želimo. Na obisk k zdravniku se pripravimo tako, da si naredimo seznam vprašanj in sprašujmo, dokler vsega ne razumemo. Zelo dobro je, če nas spremlja (mlajši) svojec, ker se tako izognemo starizmu, zdravnik pa nas obravnava bolj resno. Pripomočke po padcih ali operacijah zaradi osteoporoze je možno dobiti na recept, uporabljati pa jih je treba brez sramu (hojce, vozičke). Torbe nosimo obešene čez ramo, bremena (vrečke) nosimo v obeh rokah za enakomerno obremenitev.

Za samoplačniško meritev kostne gostote nam je priporočila dr. Majo Kozlevčar, Barjanska cesta 62 d v Ljubljani (Trnovski pristan), ki  sodeluje z njenim društvom. Za obisk pri njej bo gospa Rednjakova poslala predsednici Metki 20 kuponov za 10% popust. Na spletnem naslovu https://youtu.be/JLY7JB1Jmgc najdemo video o kosteh, pustila nam je tudi brošuro »Vse, kar moram vedeti o osteoporozi«, brošuro s telovadnimi vajami, seznam navodil, kako se pripraviti za obisk zdravnika in »Sončnico«, glasilo Zveze društev bolnikov z osteoporozo. Naloga društev je predvsem ozaveščanje o tej bolezni, sodelovanje s centri z krepitev zdravja in referenčnimi ambulantami. Poleg izobraževanja, ki poteka v društvih bolnikov, je pomembno tudi njihovo druženje in izmenjava izkušenj.

In njeno zadnje priporočilo: »Postavite sebe na prvo mesto in vsak dan, ko se zbudite, bodite hvaležni za to, da ste.« Temu ni kaj dodati …

Ivančna Gorica, 13. 1. 2025

Joža Železnikar

Ali nam daje občutek varnosti? Uživamo, ko ga trošimo? Načrtujemo njegovo porabo? O vse tem smo več slišali v sredo, 4. decembra, ko smo v občinski sejni sobi poslušali predavanje dr. Nade Mirnik Trtnik o odnosu do denarja. Bilo nas je 22.

Denar ni le papir ali bančna kartica, denar povzroča tudi čustva. Če ga je dovolj, nudi zadovoljstvo, občutek varnosti in veselje, če ga ni dovolj, povzroča stres in občutek negotovosti, žalosti, stresa. Naš odnos do denarja seže v otroštvo, ko smo o tem poslušali starše. Tako smo dobili prve vzorce o tem, ali je bilo denarja dovolj ali ga manjka. S prvimi lastnimi zaslužki so prišle odločitve, kaj bomo storili z denarjem. V aktivni dobi so sledile odločitve, kako bomo prišli do bivališča, tedaj tudi največ zaslužimo in trošimo. Po upokojitvi razmišljamo o tem, kako bomo shajali z manjšimi prihodki. Naš odnos do denarja oblikuje tudi naše okolje, v kakšne razmere smo bili rojeni, kaj smo si lahko privoščili in česa ne. Danes se poveličuje pomen bogastva, ki naj bi dajal občutek sreče in zadovoljstva, vendar temu ni nujno tako. To prepričanje še povečujejo socialna omrežja, kjer so vsi lepi, veseli in srečni. Vendar resnična sreča ni bogastvo, bogastvo so medosebni odnosi, druženja, možnosti za osebno rast, nova znanja in poznanstva. Obilje ni le finančno, obilje je tudi v odnosih.

En pogled je količina denarja, ki ga imamo na voljo, drugi pa, kaj si z njim lahko privoščimo. To lahko nekaterim povzroča veselje, če si želje lahko izpolnijo, drugim pa strah zaradi njegovega pomanjkanja. Iz tega sledijo naše odločitve, kaj bomo z njim naredili, ali ga bomo investirali ali porabili za nekaj tretjega in pri tem tvegali. Odnos do denarja močno vpliva na našo samopodobo (ali velja tudi obratno?) in s tem na zadovoljstvo, odvisno od tega, kako smo ga sposobni zaslužiti. Kakšna so naša prepričanja glede denarja, je odvisno od lastnih izkušenj, ki so lahko podporna ali pa omejujoča.

Denar lahko predstavlja moč in zadovoljstvo, zahteva pa tudi načrtovanje, kaj si bomo z njim privoščili. To je odvisno od naših prepričanj in od tega, kaj si upamo. Glede na to ločimo več tipov denarnih osebnosti. V vsakem od nas so vsi tipi, le da so nekateri bolj izraženi. Za varčevalca je značilno, da rad varčuje. Osredotočen je na prihranke in je zelo previden pri porabi. Denar mu daje močan občutek varnosti, si pa s tem lahko krni užitek ob luksuzu. Kupuje samo najnujnejše. Frustracijo mu povzroča partner, če ta rad zapravlja. Močan izziv je, kaj bomo pustili potomcem. Denar pomeni tudi dediščino, iz katere vsak otrok črpa občutek, ali smo ga imeli radi ali ne. Zapravljivec je tisti, ki rad zapravlja in uživa v trošenju. Do denarja ima sproščen odnos, z varčevanjem se ne ukvarja, kar lahko dolgoročno vodi v finančno negotovost. Več kot zaslužiš, tudi več porabiš, ker imaš večje potrebe. Treba pa je imeti mejo in zapravljivci imajo pogosto račun v minusu. Načrtovalec ima rad nadzor in jasne finance. Je organiziran, usmerjen k ciljem in načrtovanju vnaprej. To mu omogoča občutek varnosti, neradi investirajo. Tvegavci so lahko pozitivni ali negativni (igre na srečo). Običajno so to podjetniki, ki pogosto morajo tvegati in s tem koristijo družbi. Imamo tudi izogibalce, ki se z denarjem nočejo ukvarjati, odlašajo z odločitvami in se s financami ne ukvarjajo, zato pridejo opomini ali še kaj hujšega. Tvegavci uživajo v iskanju tveganih projektov ter iskanju priložnosti za rast. Zaupajo v svojo sposobnost, da obvladajo tveganja. Previdneži se prvenstveno ščitijo pred izgubami. Raje imajo manj, a varno, kot da bi tvegali več. Prednost dajejo stabilnosti, previdnosti in varnosti.

Kakšen denarni tipi pri nas prevladujejo, smo preizkusili s praktično vajo na posebnem vprašalniku, ki nam ga je dala predavateljica in se spoznali še s te plati. Družno smo ugotovili, da tipi denarnih osebnosti držijo tudi za nas.

Odnos do denarja je predavateljica opredelila predvsem s psihološke, čustvene strani. Nič ni bilo govora o bančnih »produktih«, včasih smo jim rekli »storitve«, pa o spletni nevarnostih, kriptovalutah, niti ne o potrošniški mrzlici, ki je značilna za december. S tem vidikom smo obogatili svoje znanje, pa morda tudi spoznanje, zakaj se obnašamo do denarja tako, kot se. Posebej mi je bila všeč njena izjava, da obilje ni v denarju, temveč v odnosih. Pohvalila je našo dejavnost ravno s tega vidika, ker omogočamo stike med ljudmi in jim dajemo nova znanja.

Ivančna Gorica, 5. 12. 2024

Joža Železnikar

Polona Vetrih, danes legendarna igralka, že od svoje diplome na ljubljanskem AGRFT leta 1976 najraje igra v komedijah. Bila je članica mnogih gledališč, dolga leta tudi ljubljanske SNG Drame, igrala v mnogo filmih, radijskih igrah, gostovala je po številnih gledališčih po Evropi, predvsem pa je znana kot odlična komedijantka. Za marsikaterega obiskovalca gledališč je kraljica žlahtne komedije, ta konec tedna se je o tem lahko prepričalo tudi 45 članov našega društva. V SiTi Teatru v BTC je ravno za 1. december obnovila predstavo Blagi pokojniki, dragi možje italijanskega komediografa Alda Nicolaja. To predstavo je 1987 za Dramo in Festival Ljubljana režiral še Boris Kobal. In po 37 letih smo si obnovljeno ogledali tudi mi.

Zgodbe štirih vdov so ob spremljavi dveh vrhunskih glasbenikov, Janeza Dovča na harmoniki ter Gorana Krmaca na tubi in tudi na trobenti, ponovno navdušile razprodano dvorano. Igralka je o komediji dejala, da bi to lahko bila tudi tragedija, saj gre za smrti, a so prikazane na zelo hudomušen način. In res, v slabo uri trajajoči predstavi spremljamo štiri vdove, vse odigra Polona Vetrih sama (ki se na odru tudi preoblači), a te vdove žalujejo nekatere bolj, večinoma pa manj ali sploh ne. Kakšnemu od njih je na oni svet pripomogla tudi bodoča vdova sama. Sama pravi, da je recept za dobro komedijo inteligenca, hitro mišljenje, šarm in to, da je komedijo vedno treba igrati s kančkom solze v očeh, šele potem je dobra.  Z navedenim se strinjata tudi glasbenika, ki pravita, da sta ponosna, da sta oder delila z »legendo slovenskega gledališča«.

To, da je enkratna igralka, resnično legendarna, lahko potrdimo tudi člani društva, ki smo si ogledali prvo predstavo po dolgih letih, ko je ni igrala. Polona Vetrih je kljub temu, da pravi, da se s to predstavo počasi poslavlja od gledaliških odrov, še vedno v vrhunski formi. Pozorno in skrbno z besedami ter govorico obraza in telesa izraža občutke štirih vdov: prikrito zaskrbljeno, žalostno, ironično, karikirano, tudi veselo. Tudi govor upodobljenih likov prilagaja situaciji in družbenemu položaju posameznega lika. Pri vsem tem jo enakovredno podpirata oba glasbenika s harmoniko in tubo, oba sta nekajkrat sodelovala tudi glasovno, ves čas pa gibalno.

V urici, ki smo jo preživeli s Polono, njenimi štirimi vdovami in glasbo, smo resnično uživali in igralko nagradili z dolgim aplavzom. Verjetno ni potrebno dodati, da smo v SiTi Teatru resnično uživali in se zabavali ob odličnem besedilu, igri in glasbi.

Stična,2.12.2024

Vesna Celarc

O tem smo več slišali na prvem letošnjem predavanju, ki se ga je v sredo, 13. novembra, ob 10,30 v občinski sejni sobi udeležilo 42 poslušalcev – naših in nekaj tudi drugih članov. Predaval nam je mag. Matej Čujovič, vrhovni sodnik in podpredsednik Sodnega sveta, sicer pa tudi priznani in večkrat nagrajeni amaterski igralec.

Z nasiljem v družini se mag. Čujovič v sodni praksi podrobno ukvarja, predstavil pa nam je zakonodajni okvir, ki se ukvarja s tem področjem, nekaj sodne prakse in kam se kot morebitna žrtev nasilja lahko obrnemo za zaščito. Družinsko pravno področje obravnava Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), vse družinske odnose obravnava Družinski zakonik, pa tudi nekateri drugi zakoni. Zakon izhaja iz leta 2008, velja pa načelo: nasilje v družini je prepovedano! In kaj to je? Nasilje je vsaka uporaba psihičnega, spolnega, fizičnega in ekonomskega nasilja povzročitelja nasilja nad žrtvijo, ne glede na spol, vero, raso in druge okoliščine. Meja med nasiljem in konfliktom je zelo tenka in ni enostavno določiti, kdaj konflikt preide v nasilje. Že samo grožnja z nasiljem je nasilje, vendar mora biti žrtev s tem prizadeta. Spolno nasilje je vse, s čimer se žrtev v spolnosti ne strinja. Znane so zlorabe fotografij, ki jih omogočajo omrežja. Psihično nasilje je težko ugotovljivo, ga je zelo veliko in se dogaja neposredno ali prek družabnih omrežij. Ekonomsko nasilje je v porastu, žrtev je omejevana pri razpolaganju z dohodki in pri upravljanju s premoženjem. Temu so pogosto izpostavljeni starejši, sorodniki jim odvzamejo pokojnino in jim nato nazaj odmerjajo majhne zneske. Posebna oblika je tudi zanemarjanje, ko povzročitelj ne opravi dolžne aktivnosti, in zalezovanje. Tu gre za nezaželeno nadlegovanje, iskanje stikov, nadlegovanje po telefonu, ki se največkrat zgodi pri ločitvi zakonov.

Otroci so žrtve nasilja, tudi če niso neposredno prizadeti, ampak so mu samo priče. Otroci te vzorce namreč prevzemajo in jih kot odrasli tudi sami izvajajo. Povzročitelji nasilja niso samo moški, v družinskih razmerjih so povzročiteljice psihičnega nasilja, zlasti do otrok, praviloma ženske. Ob ločitvi si ženska želi otroke samo zase, vendar je starševstvo skupno ne glede na razvezo.

Zakon podrobno opredeljuje, kdo so družinski člani, ki jim pripada sodno varstvo pred nasiljem. To sta zakonec ali zunajzakonski partner, sorodnik v ravni vrsti (dedek, oče, sin, vnuk, pravnuk) in stranski vrsti (stric, teta, bratranec, sestrična). Pokrite so vse znane oblike družinskih skupnosti, zadošča že skupno gospodinjstvo brez sorodstvenih vezi. Vse več je nasilja celo na zmenkih. O ukrepih za zaščito žrtve praviloma odločajo sodišča, nekatera pooblastila imajo tudi centri za socialno delo (programi za nasilne partnerje, žrtve alkoholizma ipd.). Sodni postopek mora sprožiti sama žrtev, včasih tudi centri za socialno delo, posebno če je žrtev otrok. Pomoč nudijo tudi nevladne organizacije, kjer se lahko žrtve vsaj pogovorijo.

Kaj lahko naredi sodišče? Lahko izreče ukrep, napoti v program, odloči, da se stanovanje v skupni rabi prepusti žrtvi, ali ob razvezi odloči, kdo ostane v stanovanju. Za odločanje so pristojna okrožna sodišča v kraju žrtvinega bivališča, javnost je iz obravnav izključena, žrtev ne plačuje sodne takse. Postopek se začne na predlog žrtve, centri za socialno delo to naredijo samo, če je žrtev otrok. Žrtev zaščite nima vedno, postopek lahko zastara, rok za njegov začetek je 6 mesecev po zadnjem izpostavljenosti žrtve nasilju. Pritožba je možna le na višje sodišče. Sodišče lahko prepove vstop v stanovanje žrtve, zagrozi z denarno kaznijo. Prepove nasilnežu zadrževanje v določeni bližini (npr. 500 m) od stanovanja žrtve, ali kraju, kjer se žrtev običajno nahaja, ne dovoli na kakršenkoli način navezovati stikov z žrtvijo, prepove kakršnokoli srečanje z žrtvijo, objavo osebnih podatkov žrtve, odloči o uporabi stanovanja. Ukrepi preprečujejo nasilje in njegovo ponovitev ter omogočijo žrtvi normalno življenje, za kar ta potrebuje podporo pri svojem opolnomočenju. Nevladne organizacije poudarjajo problem obremenitev žrtve s sodnimi postopki, ki bi jih morali izpeljati tako, da se žrtev in povzročitelj na sodišču ne bi srečevala. Tehnologija to omogoča. Postopek mora biti zaključen, da ukrepi stopijo v veljavo.

Sodna praksa mora zaščititi žrtev in sodišče ukrepe za to izbere po svoji presoji. Ukrepi veljajo največ eno leto z možnostjo podaljšanja, če so razlogi za to. Nasilja nad starejšimi v sodni praksi ni veliko, kar ne pomeni, da ga ni, pač pa starejši nasilja ne zaznajo, ali ga ne upajo prijavljati. Svoje izkušnje je predstavila koordinatorka programa Starejši za starejše, kjer prostovoljci obiskujejo starejše na domovih in zaznavajo vse vrste nasilja. Vendar prostovoljci lahko starejše le poslušajo, možnosti ukrepanja nimajo. Žrtev mora sama narediti prvi korak, za kar jo je treba opolnomočiti. Če se na prijavo prostovoljcev vključi center za socialno delo, je možno, da bo žrtev nasilje zanikala. Strah jo je posledic, saj so od svojcev življenjsko odvisni. Morda pa se nasilja niti ne zaveda, ker misli, da drugače ne gre. Take primere iz prakse so prisotni še navajali (vnuk ne skrbi za babico, sin je zapravil družinsko hišo in starša sedaj živita v najemniških stanovanjih v revščini). Po drugi strani pa so tudi starejši lahko povzročitelji konfliktov, ki izzovejo nasilje.

Mag. Čujovič nam je s svojim odličnim predavanjem odkril dimenzije, ki se jih prej morda nismo niti zavedali, ali pa smo jih potlačili v podzavest. Morda smo nasilje v družini doživeli sami med štirimi stenami, morda so bili njegova žrtev naši odrasli otroci, morda so to vnuki – žrtve staršev, ki so se razšli. Nasilje v družini je vsekakor tema za razmišljanje, pa tudi za ukrepanje, če zanj izvemo v sosedstvu ali sorodstvu.

Hvala mag. Mateju Čujoviču!

Ivančna Gorica, 15. 11. 2024

Joža Železnikar