Zopet smo raziskovali Kras

Tudi letošnja druga ekskurzija nas je popeljala na Kras. V torek, 12. novembra, smo si ogledali jamo Vilenica in kraj Lokev, kjer smo videli pršutarno, cerkev sv. Mihaela in Vojaški muzej Tabor. Na pot se nas je podalo 35 študentov UTŽO, ki se nismo prestrašili slabe vremenske napovedi.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×
Jama Vilenica

V Divači smo spotoma »pobrali« našo vodnico Bredo, ki nam je na poti proti jami Vilenici povedala nekaj podatkov o kraški pokrajini, po kateri smo se vozili. Zaznamuje jo reka Reka, ki sicer v tem delu teče pod zemljo, povzroča pa razne udornine in jame. Ko smo prišli do Vilenice, nas je tam prevzel vodnik, sicer jamar, nam dal nekaj začetnih informacij in nas nato popeljal v globino. 72 metrov globoko vodi turistični del jame, za kar je treba premagati petsto stopnic v eno smer. Jama je najstarejša turistična jama v Evropi, obiskovana že od leta 1633 dalje. Nekaj časa je bila zapuščena, nato pa je ponovno zaživela leta 1963, ko jo je prevzelo Jamarsko društvo Sežana, jo postopno obnovilo in elektrificiralo. Koliko je stara, ni znano, ime pa je dobila po ljudski legendi, da v njej prebivajo dobre vile. Danes je zelo znana po mednarodni literarni nagradi, ki nosi njeno ime.

Jama je pravzaprav en sam kapnik. Ti so vseh mogočih oblik, tudi različnih barv od rdeče pa do sive, stalagmiti in stalaktiti, pa tudi veliki združeni stebri. Vodnik nas je vodil najprej do Plesne dvorane, nato pa smo se malo spuščali in malo dvigovali po 450 metrov dolgi poti in prešli skozi več drugih dvoran. Vodnik nas je sproti opozarjal na posebnosti. Na poti navzdol se kaj dosti ni bilo mogoče razgledovati, saj smo morali paziti na mokre stopnice, zato pa smo lahko več videli in se čudili moči narave, ko smo se vračali 500 stopnic navzgor. Da so vile v jami res na delu, smo občutili sami, saj ni nikomur zdrsnilo in vsi smo zmagovito premagali vse stopnice.

Pršutarna Lokev

Malico, ki nas je pričakala v Pršutarni Lokev, smo si pošteno zaslužili, saj nas je pohod v jamo dobro zlakotil. Pladnji z narezkom so bili hitro prazni, pa tudi terana ni nič ostalo. Ko so nas oblekli v belo, smo se z vodnikom napotili na ogled sušilnice. Pršutarna velja za najstarejšo na slovenskem Krasu. Menjala je nekaj lastnikov, sedaj so to Mesnine Celje, in zaposluje 25 delavcev. Pogled v dvorano, kjer lahko visi tudi 60.000 pršutov in drugih mesnih izdelkov, je bil veličasten. Vodnik nam je razložil tehnologijo izdelave pršutov, o kateri je treba kar nekaj vedeti, da je izdelek res kvaliteten. Surovine zanj, prašiče seveda, dobivajo tudi izven slovenskih meja, pa tudi svoje izdelke izvažajo predvsem v države nekdanje Jugoslavije. V trgovini, ki je poleg pršutarne, smo se založili z njihovimi dobrotami za užitek in lep spomin, nato pa nas je vodnica Breda odpeljala v cerkev sv. Mihaela.

Cerkev sv. Mihaela

Cerkev je bila zgrajena leta 1613 na ostankih prejšnje cerkve, ki so jo 1118 postavili vitezi templarji. Danes je znamenita po stenskih poslikavah, ki jih je v času druge svetovne vojne naredil znani slovenski slikar, kipar in grafik Tone Kralj. Poslikave imajo splošno krščansko tematiko, vendar je slikar v njih izrazil tudi upor proti vojni in fašizmu. Upodobil je pozitivno in negativno stran, pri čemer je uporabil barve slovenske (za pozitivno stran) in italijanske (za negativno stran) zastave. Vodnica nam je nazorno prikazala tudi čase fašizma in trpljenje Slovencev pod njim. Pri tem se ji je pridružil še Srečko Rože, ki obvlada zgodovino v podrobnosti. To smo videli in slišali, ko nas je odpeljal v svoj Vojaški muzej Tabor.

Vojaški muzej Tabor

Gre za največjo privatno zbirko v Sloveniji, vpisano tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Deluje v obrambnem stopu – Taboru, ki je bil zgrajen leta 1485 in je kulturni spomenik. Lastnik muzejske zbirke je karizmatični Srečko Rože, vsebuje pa različne vojaške eksponate. Ti prikazujejo vojne dogodke na naših tleh ter zgodbe slovenskih vojakov v tujini. V treh nadstropjih okroglega stolpa so vojaške uniforme, orožje, zastave, fotografije in slike iz I. in II. svetovne vojne, ob tem pa nastaja še arheološka in etnološka zbirka. Trenutno si je Rože zadal nalogo, da vsak dan zbere prek 100 eksponatov, sicer pa jih njegova zbirka obsega nekaj sto tisoč. Zanimanje za zgodovino mu je vzbudil ded in nato oče, sedaj pa je to poslanstvo celotne družine, tudi žene in obeh hčera. Za muzej je prejel številna priznanja in plakete, prireja pa tudi vojaške in etnološke razstave širom sveta. Govori devet jezikov, je nedvomno karizmatična osebnost, ki za svoje poslanstvo žrtvuje ves svoj čas, (verjetno) pa tudi denar. Za to nedvomno zasluži vse priznanje in spoštovanje, čeprav je njegova gostobesednost morda tudi malo utrujajoča.

Po vseh fizičnih in miselnih preskokih, ki smo jih ta dan doživeli, smo bili utrujeni tudi mi, pa še dež je začel neusmiljeno padati, zato je bil povratek domov dobrodošel. Polni novih znanj in spoznanj smo pripravljeni na nova doživetja.

 

Ivančna Gorica, 13. 11. 2019

Joža Železnikar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja