Tako je Matjaž Marinček naslovil razstavo svojih fotografij, ki so jo postavili v ivanški knjižnici in jo bo mogoče videti od otvoritve 24. novembra pa do 30. decembra letos. Otvoritve se nas je udeležilo več kot 25 in smo dobro napolnili prireditveni prostor v knjižnici. Pretežno smo bili člani Društva upokojencev Ivančna Gorica in naše UTŽO. Otvoritev je spremljala kulturna prireditev, kjer smo poleg flavtistke Nikoline Kovač sodelovali kot izvajalci programa, vodila pa jo je Janja Ambrožič, sodelavka knjižnice.
Kaj je avtorja napotilo, da se je na svojem potepanju po Evropi s kamero na pametnem telefonu lotil tudi vrat? Kot je povedal Janji Ambrožič, so bila to najprej z grafiti poslikana vrata v Provansi. Takrat je postal nanje pozoren in jih je začel fotografirati.
S pametnim telefonom seveda, saj tako poskuša (tudi) razbiti mit, da z njim ni mogoče narediti umetniških fotografij. Čeprav so pri tem seveda tudi omejitve…
V sproščenem pogovoru Ambrožičeve z Marinčkom smo slišali več o njegovih različnih sposobnostih in dejavnostih na mnogih področjih, ki ga zanimajo in kjer deluje. Za ilustracijo navajam samo to, kar počne v nam bližnjih društvih. Je predsednik Društva upokojencev Ivančna Gorica, največjega društva v občini. Na naši Univerzi za tretje življenjsko obdobje pa je glavni urednik, korektor, oblikovalec in avtor preloma Utrinkov, član Upravnega odbora, že kar nekaj časa v. d .tajnice (ker »prave« nimamo) in mentor dveh krožkov. Eden od teh je krožek Umetnost branja in pripovedovanja, ki je izvedel umetniški program ob otvoritvi razstave. Scenarij zanj je naredil kar Matjaž sam; izbral je različne avtorje z vsega sveta, njihove citate o vratih in seveda pripravil člane krožka za nastop. Program je s kratkimi glasbenimi vložki na flavti obogatila Nikolina Kovač, profesorica glasbe na ivanški glasbeni šoli.
»Vrata – zunanja podoba notranjosti?«, kot je razstavo poimenoval Matjaž Marinček, seveda vodi k razmišljanju o tem, kaj vrata sploh so. So vhod v notranjost, kjer smo skriti pred zunanjim svetom. So izhod ven, v svet zunaj našega mehurčka. Lahko neverbalno kažejo naše občutke, ko jih čisto tiho zapremo za seboj, da ne bi koga prebudili iz spanca. Ko jih zaloputnemo, da se strese strop, pokažejo našo jezo, obup, nemoč. So predmet umetniškega oblikovanja, ki kljubuje času dolga stoletja. Kako jih je videl avtor razstave, govori njegovih 33 razstavljenih fotografij. Vredno jih je videti, za okus pa jih nekaj prilagam.
Ta razstava je primer, kako se UTŽO lahko odpre v svet. S tem postane v javnosti bolj prepoznavna, upoštevana in privlačna za nove člane.
Ivančna Gorica, 25. 11. 2023
Joža Železnikar