V železniškem muzeju

Domoznanski krožek letos že drugo leto spoznava Ivančno Gorico. Ker je nastanku in razvoju naselja botrovala prometna žila, smo se lani nekoliko posvetili cestnemu prometu skozi naš kraj in šolsko leto končali s prihodom železnice. Letošnje leto smo začeli tam, kjer smo lani končali – pri železnici. Obiskali smo Železniški muzej v Ljubljani. S seboj smo povabili tudi člane fotografskega krožka.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Čeprav izum železnice ni enkratno dejanje, štejemo kot rojstni dan železnice 27. september 1825 – torej v času, ko je Ivančna Gorica začela nastajati in ima ob cesti komaj 10 hiš. Takrat sta angleški premogokopni inženir George Stephenson in njegov sin Robert poslala na pot od Stoctona do Darlingtona prvi vlak s parno lokomotivo Rocket. Vlak je peljal 450 oseb in 90 ton tovora ter dosegel hitrost 12 milj (19 km) na uro.

Avstrija, ki je bila takrat naša država, je začela načrtovati gradnjo železnic štiri leta po tej prvi Stephensonovi vožnji. So pa začeli najprej graditi Severno železnico in leta 1841 so odprli njeno prvo relacijo Dunaj – Baden. Tega leta so začeli načrtovati še Južno železnico Dunaj – Trst. Prvi del te proge v dolini Mure proti Gradcu so odprli leta 1844.

Zgodovina železnice v Sloveniji se začenja 2. junija 1846, ko je bila uradno odprta železniška proga Gradec—Celje in je prvič zapeljal vlak po slovenskih tleh. To je bil prvi del Južne železnice na slovenskih tleh. Do Ljubljane je prispela leta 1849, leto po prevratu 1948. Prešeren je ni dočakal, čeprav ji je zapel dobrodošlico s pesmijo Od železne ceste. Naprej proti Trstu pa je šlo počasneje zaradi zahtevne gradnje čez Ljubljansko barje in čez Kras. Otvoritev v Trstu je bila šele leta 1857. Južno železnico je gradila država, kasneje pa je nekatere posle prepustila delničarjem. Delničarji so kasneje gradili tudi stranske železnice. Prva je bila seveda gorenjska, ker je bila tam že precej razvita industrija. Sledila je zasavska zaradi premogovnikov. Dolenjska pa ni in ni prišla na vrsto.

Progo Ljubljana – Grosuplje – Kočevje so odprli za javni promet 27. septembra 1893, progo Grosuplje – Trebnje – Novo mesto – Straža pa 1. junija 1894.

Železniško omrežje je prineslo nove možnosti za razvoj gospodarstva, a tudi kup peripetij. Omogočila je, da so vozili proti Trstu blago iz severnejših krajev po bolj konkurenčnih cenah in tako gospodarstvo v južnejših krajih tudi uničevali. Tudi o izbiri trase za železnico proti Novemu mestu se je še danes težko odločiti, ali so bile izbrane najboljše variante. Ali ni bil predlog, po katerem bi tekla proga prek Žužemberka in se v Novem mestu približala njegovemu današnjemu južnemu predmestju, boljši od zmagovitega po dolini Temenice? Težko je biti razsodnik, težko pa je spregledati tudi posledice neizgradnje proge po dolini Krke. Te posledice so predvsem propad železarstva na Dvoru pri Žužemberku, slabo razvita lesna industrija v teh krajih, hiranje Dolenjskih Toplic. Propad industrije v gornji dolini reke Krke je povzročil pospešeno izseljevanje.

Vsekakor pa je na tej progi Ivančna Gorica dobila železniško postajo. In mi smo se s te postaje z vlakom popeljali v muzej, kjer nam je njegov direktor gospod Mladen Bogič navdušeno razkazal stvari, ki so nas še posebno zanimale, a tudi vse ostalo.

                        

Foto Matjaž Marinček

Besedilo Tatjana Kordiš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja