V Valični vasi

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Domoznanski krožek v letošnjem letu normalno dela, a se doslej še nismo oglasili na naši spletni strani. Bomo skušali nadomestiti primankljaj. Letos proučujemo Suho Krajino oziroma tisti del te pokrajine, ki leži v naši občini. Presenečeni smo nad lepoto in zanimivostmi pokrajine in prijaznostjo domačinov. V januarju smo se namenili v Valično vas.

Svojo pot smo začeli pri »mladi« vaški lipi, ki je za razliko od »stare« predvidoma stara komaj kakih 300 let. V zimskem času kaže rebra, a jo bomo prišli pogledat tudi spomladi, ko bo ozelenela.

Največji problem Suhe Krajine je voda in za oskrbo z njo so v časih pred vodovodom ljudje tod pokazali neverjetno ustvarjalnost. Z vodo so se oskrbovali iz različnih virov, a so morali vsakega posebej prilagoditi tako, da jim je čim bolje služil. Zanimalo nas je, kako so tem rečem stregli v Valični vasi. Ogledali smo si dva b’ča, ki sta še ohranjena. B’č ali bolj knjižno napisano bič je v bistvu nekakšen vrelec. Vodo dobiva iz tal in če ni pokrit, ga napajajo tudi padavine. Ob visoki vodi se dviganje vode, ki prihaja iz tal, vidi kot nekakšno vretje.

Prvi, ki smo si ga ogledali, je zaščiten s kovinskim pokrovom. Voda v njem lahko sega različno visoko. Ko jo je malo, se je do nje treba spustiti po stopnicah.

 

Drugi ima nadzidano streho in vanj ni mogoče vstopiti. Vodo so lahko samo zajemali le s površine.

Jezero je novejša pridobitev in ni nastalo po volji ljudi. V peskokopu pod cerkvijo sv. Martina so kopali nekoliko pregloboko in so vodi, ki je ima Suha krajina pod zemljo dovolj, odprli pot. Bruhnila je iz tal in napolnila kotanjo. In tako rešila cerkvico, ki bi se sicer zaradi delovanja peskokopa zrušila, saj so morali kopanje pod njo opustiti.

Vaščani so seveda svojo ustvarjalnost pokazali tudi pri postavljanju kulturnih spomenikov, ki so vsi sakralne narave. Ogledali smo si tri.

V Rebercah pod vasjo je kapela sv. Jožefa. Edinstvena je po svojem tlorisu v obliki štiriperesne deteljice. Prav tako edinstvena je tudi po nastanku, saj so jo leta 1866 postavili in se zavezali, da jo bodo vzdrževali okoliški vinogradniki.

Po Valični vasi nas je vodil domačin gospod Martin Plut in nam razkazal in predstavil tudi kapelo sv. Jožefa. Kristus na trtinem razpelu je njegovo delo.

Nekoliko odmaknjena od vasi je tudi cerkvica sv. Martina. Nastala je na mestu poganskega svetišča izpred rimskega obdobja. Ko so naše kraje zavzeli Rimljani in polatinili prebivalce, je eden od domačinov postal rimski vojak, celo inženir v 10. rimski legiji. V svojem navdušenju nad vsem rimskim si je nadel ime Publius Maksimus in postavil na mestu starega svetišča oltar bogu Jupitru. Ob prodoru krščanstva so v znak zmage nad poganstvom oltar uporabili za prag v novo postavljeno cerkev. V novejšem času so ob prenovi oltar spet postavili v cerkev kot del opreme pri službi božji.

 

 

Tretji od teh kulturnih spomenikov stoji ob stari lipi v središču vasi. To je kužno znamenje s poslikavami ljudskega slikarja Antona Juga, ki je po Suhi Krajini naslikal lepo število podob. Prvič smo se z njegovimi poslikavami srečali na Kitnem vrhu, jih bomo pa še srečevali. Na kužnem znamenju je kar osem njegovih podob.

Med hojo smo uživali ob lepih razgledih na vinograde in dolino Krke.

Valična vas je tudi znano arheološko nahajališče iz železne in rimske dobe.

Ogledali smo si prostor na vrhu zdaj že opuščenega peskokopa, kjer so našli ostanke stavbe iz starejše železne dobe.

Gospod Martin Plut nam je pokazal tudi njivo, na kateri je njegov ded izkopal nekaj grobov iz starejše železne dobe. V enem so našli dragoceno bronasto situlo, ki ima po sredi pas z upodobljenimi kozorogi. Situla je shranjena v Narodnem muzeju Slovenije in je trenutno na razstavi na Kitajskem. Domačini pa so si kozoroge z nje izposodili za znak svojega Turističnega, kulturnega, razvojnega in humanitarnega društva Publius Maksimus.

 

Vračali smo se po cesti, ki poteka po trasi stare rimske ceste

 

V središču vasi smo si ogledali še staro vališko lipo, ki »mlado« prekaša za blizu 700 let. Starost se ji pozna, a se domačini trudijo, da bi ji še podaljšali življenje. Tu so domačini pokazali še eno svojo znamenitost. Eden od njih se nam je za kratek čas pridružil in nas okrepčal z domačo pijačo.

Tatjana Kordiš

Foto:Tatjana Kordiš in Rozi Benčina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

© Spletno stran oblikuje Jože Mestnik in uporablja Wordpress
0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×