Poštne postaje so postavljali v razdaljah, ki so jih zmogli dovolj hitro premagati konji in zato je bila poštna postaja v obeh obdobjih približno enako oddaljena od Ljubljane – na Malem Hudem. To je bil dovolj dober razlog, da si je šel domoznanski krožek v Polhov Gradec ogledat Muzej pošte in telekomunikacij.
Najprej nam je gospa Ajda Kozjek iz muzeja pojasnila vse o poštnih postajah v rimskem obdobju. Takrat je bila namreč ob cesti Emona – Siscia nekje pri Hudem poštna postaja Acervone. Poiskali smo jo na barvni karti rimskega imperija imenovani Tabula Peutingeriana. Ogledale smo si rimski miljnik, kakršne so na območju Ivančne Gorice našli kar tri. Na teh miljnikih vklesane razdalje v miljah so razkrile, kje približno je stala postaja Acervone. V vitrini smo si ogledale maketo rimskega poštnega dvoosnega voza za prevoz blaga in potnikov imenovanega rheda, kakršni so v rimskem obdobju hiteli tam, kjer je danes Ivančna Gorica.
Po razpadu rimskega imperija v 5. stoletju ni nihče več vzdrževal cest, še manj organizacijo pošte. Ceste so propadle, pošta zamrla. V srednjem veku so si dopisovali le ljudje iz višjega sloja, a so sami poskbeli za svoje sle. Šele v novem veku so ponovno vzpostavili poštno službo. Vladarji so jo sprva dali v zakup posameznim družinam, leta 1772 pa jo je oče cesarice Marije Terezije Karel VI. podržavil. Takrat so začeli ponovno organizirati poštne postaje ob pomembnejših cestah.
Ob deželni cesti Ljubljana – Novo mesto je bila prva poštna postaja za Ljubljano v Višnji Gori, leta 1758 pa so jo premestili na Malo Hudo. Od tega je letos torej natanko 260 let.
Poštni mojster je postal Gregor Fedran, ki je pridobil dedno pravico do tega posla, zato je postaja do ponovne premestitve v Višnjo Goro leta 1883 ostala v rokah rodbine Fedran.
Ogledali smo si postavitev poštnega urada, kakršni so bili takrat, in v njem uniformiranega poštnega mojstra. Tako nekako je torej moralo biti tudi v Fedranovi poštni postaji. Leta 1783 je Gregor Fedran zaposloval dva voznika poštne kočije – postiljona in enega učenca. En postiljon in učenec sta bila njegova podložnika, saj je bil Fedran leta 768 povzdignjen v plemiški stan in je imel pravico do podložnikov. Ogledale smo si tudi uniformo postiljona in ugotovile, da je bil Fedranov podložnik lepše uniformiran kot njegov gospod. Poštne povezave proti Ljubljani in Dolenjski je Fedran vzdrževal z dvema pokritima in tremi nepokritimi vozovi. Moral je voditi dnevnik prihoda in odhoda pošte. Te dnevnike so takrat zapisovali na posamezne liste, ki niso bili povezani med seboj. Verjetno zato je leta 1783 vizitator ugotovil pri Fedranu nered v dnevniku, a je zapisal, da je to splošna težava tudi na drugih poštnih postajah. Ohranili so se tudi trije poštni žigi poštne postaje Malo Hudo iz različnih obdobij.
Ogled muzeja smo končale ob majhni maketi železniškega poštnega vagona, kajti prihod železnice je pomenil konec prevažanja pošte s kočijami in s tem tudi konec cestnih poštnih postaj. Tako je bilo tudi s poštno postajo v Višnji Gori, kamor se je leta 1883 preselila z Malega Hudega.
Tatjana Kordiš