Druga ekskurzija UTŽO, ki je udeležence, bilo nas je 26, vodila preko meje Slovenije, nas je peljala v Beneško Slovenijo. Nekoliko se je zaradi neugodnih vremenskih razmer zapletlo že pri datumu odhoda. Načrtovana je bila za 16. april, a napoved je kazala za ta letni čas nizke temperature, dež in celo sneg, zato jo je agencija Oskar na prošnjo UTŽO prestavila za en teden. Tako smo se na ogled obmejnih območij odpravili v torek, 23. aprila. Prav dosti bolje glede vremena ni bilo.
Na pot smo se v deževnem vremenu odpravili ob 8. zjutraj z avtobusne postaje, na avtocesti proti Logatcu in Uncu je močno snežilo, in v Čedad smo prispeli okoli 10. ure. Čedad leži v neposredni bližini slovenske meje ob reki Nadiži v deželi Furlaniji-Julijski krajini in je pomembno gospodarsko, upravno in cerkveno središče Furlanije. Skozi zgodovino je mesto pripadalo različnim vodjem in cesarstvom. V staro mestno jedro smo se sprehodili po Hudičevem mostu, pod katerim teče Nadiža. Po legendi je most nastal po sporazumu s hudičem, ki je oviral gradnjo. Obok mosta je naslonjen na skalo, pod njim pa je bil langobardski zapor. Kljub dežju je bila reka čudovite smaragdne barve. Dospeli smo do glavnega trga Piazza del Duomo in do Katedrale Marije Vnebovzete, triladijske dvoranske cerkve, a ogledu smo se morali žal odpovedati, ker je bila zaprta. Žal si nismo mogli ogledati niti Muzeja krščanstva, ker je ob torkih zaprt, česar vodnica Agencije Oskar ni vedela prej. Pod dežniki smo si ogledali še druge mestne znamenitosti, žal pa nismo mogli popiti odličnega kapučina.
Zato pa smo si že zaslužili kosilo in se odpeljali proti jugu v Oglej. V restavraciji smo poskusili pravo italijansko lazanjo in se prijetno pogreli. Že ob vožnji po pokrajini proti Čedadu smo opazovali velike nasade vinske trte, to območje je namreč znano po dobrem vinu, in ob dobrem kosilu smo si privoščili tudi čašo dobrega domačega vina in seveda to, kar je poleg spoznavanja značilnosti pokrajine, njene zgodovine in znamenitosti tudi eden od vzrokov takšnih srečanj – to je pogovor.
Pa spet naprej po dežju. Odpravili smo se proti jugu, v 10 km oddaljeni Gradež, to je pristaniško, turistično in zdraviliško mesto sredi Gradeške lagune v Tržaškem zalivu. Mesto je že antiki s kopnim povezoval nasip, tako je postalo trgovsko in pristaniško mesto Ogleja. V Gradež so po langobardskem zavzetju Ogleja prenesli sedež oglejske cerkve, kasneje, ko so Benečani osvojili Gradež, pa so prenesli naslov patriarhata v Benetke, s čimer je pomen Gradeža upadel. Po cesti na nasipu smo se tudi pripeljali v mesto, ki je v tudi v laguni proti morju zavarovano z nasipi, polno znamenitosti. Med sprehodom (včasih malce prehitrim) smo si ogledali stare mestne ulice, najlepša med znamenitostmi pa je Bazilika sv. Evfemije iz poznega 5. stoletja in ima osmerokotno krstilnico. Glavna znamenitost pa so mozaična tla iz 6. stoletja. Pot skozi mesto do avtobusa ja bila za več naših članov kar nekoliko dolga.
Ob koncu je sledil še ogled Ogleja, enega prvih in največjih zgodnjekrščanskih žarišč, ki je vpisano tudi na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Mesto so ustanovili že Rimljani 181 pr. n. št., leži ob Nadiži in za potrebe pristanišča so Rimljani tok reke celo preusmerili. Glavna znamenitost Ogleja pa je Bazilika Marijinega Vnebovzetja in sv. Mohorja in Fortunata, nosi sledi pozno romansko-gotske arhitekture, 73 m visok zvonik pa stoji ob cerkvi, zanj so uporabili kamne iz rimskega amfiteatra. Najstarejši ostanki cerkve so iz 4. st., znana pa je predvsem po mozaikih, največji je na tleh glavne ladje bazilike. Prikazuje motive, povezane s krščanstvom in naravo, ogledati pa si jih je mogoče skozi steklena tla. V apsidi smo si ogledali freske iz prve polovice 12. st. in sarkofage. Občudovali smo tudi kripto fresk, ki prikazujejo začetke krščanstva v Ogleju. Na levi strani bazilike pa se nahaja Božji grob, katerega rotunda je bila postavljena v 11. st., oblika pa povzema obliko vstajenjske cerkve v Jeruzalemu na kraju Kristusovega groba. Bazilika je bila najzanimivejši del naše poti, ogledali smo ji jo podrobno in si razlagali posamezne podobe na mozaikih, lahko pa bi ostali še mnogo dlje.
Ob koncu smo »odkrili« tudi prijetno kavarnico, v kateri smo si privoščili »pravo italijansko« kavo v različnih izvedbah ali odlično tortico, potem pa smo se pred zvonikom še fotografirali. Ob koncu se je pokazalo celo malo sonca, tako da je bil pogled na baziliko in Oglej še lepši, nato pa smo se iz Beneške Slovenije odpravili proti domu, v Ivančno Gorico smo prispeli malo čez osmo uro zvečer.
Fotografije: Zdravko Aš
Vesna Celarc