Sva pevala, sva vriskala…

…na srce se pritiskala…Tako sta v nedeljo, 13. maja, na Gradišču nad Stično skupaj zapela Ženski pevski zbor Harmonija Ivančna Gorica in Mešani pevski zbor U3 Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Prireditev s tem naslovom je bila hkrati tudi zaključek šolskega leta na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica, zato smo šotor napolnili njeni »študenti«, pa tudi drugi poslušalci. Uvodoma je prisotne pozdravila Jožica Lampret, predsednica zbora Harmonija in Društva UTŽO Ivančna Gorica, ki je  program tudi povezovala. Povedala je, da so ideja, program pesmi, scenarij za prireditev in postavitev prireditve delo  zborovodkinje Gabrijele Cedilnik, ki vodi oba nastopajoča zbora.

 Posebna gostja prireditve je bila Dušica Kunaver, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila in etnološkega gradiva. Iz njene zbirke »Pod lipo domačo« je dirigentka Gabrijela Cedilnik za prireditev izbrala največ zapetih in povedanih pesmi.

Slovenska ljudska pesem je ogledalo življenja naših prednikov. Spremljala jih je od zibelke do groba. Ni nastajala v mestih, temveč na podeželju, v vaseh, kjer so živeli preprosti ljudje povezano z naravo in med seboj, pri delu in praznovanju, pesmi izpovedujejo njihovo veselje in žalost. Z njo so izražali svoja čustva, se poslavljali, ko so odhajali v širni svet za boljšim življenjem ali pa fantje k vojakom ter se radostili ob ponovnem snidenju.

Zapeli so osemnajst ljudskih pesmi z vasovalsko, vojaško in ljubezensko tematiko. To ni bil samo koncert, to je bila res prava prireditev. Pevci so namreč nastopali tudi v vlogi recitatorjev in igralcev, pa še plesalcev za povrh. Pesmi so peli kot solisti, kot člani moškega kvinteta, moškega zbora, pa ženskega zbora in tudi združeni skupaj. Na harmoniki jih je spremljal  Primoža Cedilnik, zato so lahko tudi zaplesali.

To, kar je iz koncerta naredilo predstavo, so bile kratke hudomušnice, ki so jih pevci recitirali in zaigrali med pesmimi. Prav vsaka je povzročila salvo smeha med občinstvom in si seveda zaslužila aplavz. Program je tako potekal gladko in sproščeno. Pesmi, ki so jih peli, so bile res ljudske in jih je občinstvo poznalo. Posledica tega je bila, da nista pela samo zbora, temveč smo pripevali tudi poslušalci.

Kot nam je povedala gostja Dušica Kunaver, ljudska pesem – za razliko od umetne – sodelovanje pri petju enostavno izsili s svojim ritmom in ponavljajočim se tekstom. Povedala nam je tudi definicijo za ljudsko pesem. To je tista, kjer je ljudstvo pozabilo, kdo je njen avtor. Ni pomembno, da je zapeta pravilno, pomembno je, da se širi od ust do ust in da odraža dogodke in čustva iz resničnega življenja. Njeno izročilo je dragoceno za narodovo bit, vendar se na žalost vse bolj izgublja. Dušica pravi, da še največ izve v domovih za starejše, kjer, poleg šol in vrtcev, tudi predava. Pri 80- in 90-letnikih so spomini še živi, mladi pa za ljudsko izročilo ne vedo več, čeprav je to naše neizmerno bogastvo. Fantje na vasi so bili včasih pomembna »institucija«, bili so kosci, gasilci, pogrebci, vasovalci in še kaj. Pravila, kaj se sme in česa ne, so bila jasna, čeprav niso bila nikjer zapisana.

Ljudske pesmi se razlikujejo po pokrajinah, saj ima vsaka nekaj svojega. Belokranjske pesmi so drugačne od gorenjskih, prekmurske od štajerskih. Pesmi kažejo tudi na povezanost z živalmi in rožami. V dokaz smo vsi skupaj zapeli pesem »Dekle daj mi rož rdečih«, na koncu  pripovedi pa še »Kje so tiste stezice…«.

Ob koncu prireditve smo poslušali še venček ljubezenskih pesmi, zbora pa sta za dobro mero »navrgla« še pesem »Čakala bom…«. Njena avtorja, žal že pokojna, Slavko in Vilko Avsenik sta še znana, zato pesem (še) ni ljudska, vendar bo slej ko prej tudi ta in njune druge, taka tudi postala.

Ob koncu prireditve se je predsednica KD Harmonija Darinka Petek  zahvalila zborovodkinji in avtorici prireditve Gabrijeli Cedilnik, korepetitorju in harmonikarju Primožu Cedilniku in posebni gostji Dušici Kunaver, s šopkom cvetja.

Predstava je bila tako končana, vendar se še nismo razšli. Predsednica UTŽO Jožica Lampret nas je povabila:«…ostanite še naprej z nami in počakajte na tisto, kar pride.« No, prišle so sladke dobrote, pa  klobasice in kar gre zraven, res se nikomur ni mudilo domov. V šotoru je ob prijetnem druženju šumelo kot v čebeljem panju še kar nekaj časa.

Ivančna Gorica, 14. maja 2018

Joža Železnikar in Jožica Lampret

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja