Srečanje s Fedranovo hišo in njenim lastnikom

Ker je bila v 18. stoletju ob takratni deželni cesti, hrbtenici kasnejšega nastajanja Ivančne Gorice, edina hiša v bližini poštna postaja na Hudem, smo si šli to stavbo ogledat.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Nadstropna stavba velika 46 x 14 metrov ima s cestne strani dva vhoda. V času po 2. svetovni vojni, ko je bila stavba nacionalizirana, je vzhodni vhod uporabljala družina zdravnika Gregorja Fedrana, zahodni pa stanovalci, ki so tu dobili stanovanja. Zahodni vhod ima bogateje oblikovan portal in vratna krila kot vzhodni. Ob ogledu smo razmišljali, da je v času, ko je bila tu furmanska gostilna in kasneje poštna postaja, verjetno zahodni del služil potrebam gostov, ki so tu tudi prenočevali, vzhodni pa morda domači družini.

Stavba je za prebivalce Ivančne Gorice in bližnje okolice zanimiva tudi zato, ker je že več kot 260 let v lasti iste rodbine Fedran. Nam jo je razkazal najmlajši moški potomec hujske linije rodbine in sedanji lastnik stavbe Klemen Fedran.

Že v veži smo zaznali, da je stavba že dolgo nenaseljena. Sicer je še vedno čutiti, da je bilo to razkošno urejeno stanovanje v mestni maniri, a nenaseljenost vedno pusti sledove. Kolikor se je ohranilo vrednejšega inventarja, so ga morali sedanji lastniki shraniti na varno, nekaj tudi v muzeje, saj je stavba doživela vlom in krajo imenitnejših kosov pohištva. Prijazni gospod Klemen nam je razkazal vse prostore, v katerih so nas zanesli spomini. Nekateri smo se iz svoje mladosti spominjali podobnih kuhinjskih kredenc, kuhinjskih luči na utež, posteljnih vzmetnic in podobnega. Drugi so obujali spomine na svoje obiske pri zdravniku Gregorju Fedranu, tretji so vedeli povedati kaj drugega v zvezi s to hišo in njenimi nekdanjimi prebivalci.

Kar hitro smo se znašli na vrtu, ki je zdaj pozimi seveda manj vabljiv, kot bi bil spomladi. Svoj čas je moral biti res lep z osrednjim s trto prekritim stebriščem, ki je vodilo do precej velikega bazena in vrtne senčnice. Gospoda Klemena smo spraševali o njegovih načrtih s Fedranovo domačijo, ki mu je dokaj nepričakovano padla v last. Potožil je nad velikim zalogajem, ki ga hiša v takem stanju, kot jo je dobil, terja. Obenem pa nam je zaupal, da čuti veliko odgovornost do dediščine svoje rodbine in bi jo res rad ohranil. Najprej načrtuje novo streho, da zaščiti notranjost.

Bilo je hladno, zato smo se preselili v toplo zavetje Sončka in tam nadaljevali pogovor o preteklosti hiše in rodbine Fedran.

Gospod Klemen občuduje svojega praprapraprapradeda Gregorja Fedrana, ki se je okoli polovice 18. stoletja iz okolice Gornjega Grada priselil v te kraje ter postal samostanski kletar. Znano je, da je kasneje kupil gostišče na Hudem. V zadnjem času javnosti dostopna vsebina urbarjev iz 16. stoletja pokaže, da je že takrat bila na Hudem kletarjeva hiša.

Morda je bila ta kletarjeva hiša nekakšna prednica kasnejšega gostišča, v katerega bi se v 18. stoletju lahko ob svojem prihodu Gregor Fedran takoj vselil, kasneje ga je pa še odkupil. Čeprav je k hiši sodila tudi kletarjeva njiva, hiša vsekakor ni bila del kmetije. Koristnik je namreč plačeval le denarni činž (denarno dajatev), ki jo je plačevala večina samostanskih podložnikov, ni pa dajal nobenih drugih dajatev niti služil kake druge tlake. V urbarju iz leta 1505 je zapisan kot koristnik te hiše Lawre, ki je bil tudi koristnik ene od kmetij na Hudem. Očitno je kmetoval in opravljal službo kletarja. Vidimo pa, da ni bil domačin, ampak iz nekega Drittenw(a)lla. Tudi naslednji nadkletar je bil od drugod. Samostan je očitno za kletarja jemal uslužbence tudi od drugod in jih ni vedno izbiral med svojimi podložniki. Verjetno so bile pri izbiri kletarja odločilne sposobnosti za to delo. Kletarjevo njivo je v tem obdobju koritil popolnoma drug kmet.

Kletar je moral pobirati dajatve, verjetno predvsem »tekoče«, tudi po oddaljenih samostanskih hubah (kmetijah). V najbolj oddaljenih podložniških vaseh proti Postojni so morali podložniki plačevati dodatno dajatev – kletarjev šiling. Razumeti ga je mogoče kot potni strošek kletarju, ki je prihajal k njim pobirat dajatve. Vidimo, da so prav te vasi v 16. stoletju oskrbovale samostan z vinom, ki so ga nekateri podložniki morali hodit iskat celo v Trst. Ko se je približno 200 let kasneje sem priselil Gregor Fedran, je bil v bistvu idealen »profil« za samostanskega kletarja. Bil je furman in trgovec z vinom, torej opremljen z vsem potrebnim za taka pobiranja dajatev, verjetno se je pa tudi spoznal na vino in vse kar je bilo potrebno za poslovanje z njim.

Strane so bila ena od vasi, ki so samostan oskrbovale z vinom in so plačevale kletarjev šiling. V vasi je bilo trinajst hiš.

Občudovanja vreden pa je bil Gregor Fedran zato, ker je v svojem življenju toliko naredil. Že kot kletar je kupil to gostišče na Hudem, ko pa je postal še poštni mojster, je očitno toliko zaslužil, da je nakupil najprej nekaj hub (kmetij) in gozdov v stiški okolici ter travnike, parcele in hiše v Ljubljani, končno pa še gradova Kravjek in Mačerole. Pridobil si je kar nekaj časti: postal je plemič, vitez in član deželnih stanov. Imel je najmanj 18 otrok in za te otroke je tudi poskrbel: hčere je pomožil s plemiči, industrialci in posestniki, sinove je šolal. Dva sinova sta postala uspešna pravnika, ki sta celo pisala pravniške knjige, a tudi drugi so prišli vsak do svoje izobrazbe in temu primernih služb. Neverjetna kariera sprva povsem preprostega človeka.

Gotovo je bilo odločilno za Gregorja Fedrana pa tudi za celo območje današnje Ivančne Gorice ob deželni cesti to, da je leta 1758 začela na Hudem v Fedranovi hiši delovati poštna postaja, Gregor Fedran pa je postal poštni mojster. O tem pa kdaj drugič.

Tatjana Kordiš

Foto Zvone Lavrič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja