V torek, 4. aprila, smo si v Šolskem centru Josipa Jurčiča, bilo nas je 17, privoščili sprehod po razglednicah in njihovi zgodovini. Tja nas je popeljal Zmago Tančič, podpredsednik Numizmatičnega društva, ki se z zbiranjem razglednic in druge drobne kulturne dediščine ukvarja že 40 let.
Najprej smo slišali nekaj zanimivosti o zgodovini pošte, ki je bila tudi razlog za nastanek razglednic. Zametki segajo že v 3. stoletje p.n.š. V Rimskem cesarstvu je bila pošta dobro organizirana, opravljali so jo tekači, za katere so bile poštne postojanke oddaljene po 30 kilometrov, in jezdeci z 90 kilometrsko razdaljo postojank. Barbari so sistem kasneje uničili. V današnji Sloveniji so bile prve poštne povezave že leta 10, in to med Oglejem in takratno Emono. Kurirji – jezdeci so v 15. in 16. stoletju obveščali o nevarnosti Turkov. Poenoteno pošto je razvila Marija Terezija, ki je dala graditi tudi ceste. V srednjem veku poštne kočije prevažajo pošto in potnike, zaradi napadov jih kasneje spremljajo celo vojaki. V Angliji se v 19. stoletju pojavijo prvi poštni žigi in 1840 tudi prve znamke. Pisma začnejo vlagati v kuverte leta 1862, leta 1869 se pojavijo prve dopisnice, predhodnice razglednic, izdala pa jih je dunajska pošta. Razglednice so sledile voščilnicam, prve so iz leta 1870, največ jih je bilo v Nemčiji. Pri nas je bila prva razglednica Bleda iz leta 1889, leta 1891 pa tudi Ljubljane.
Temu zgodovinskemu pregledu je sledil ples razglednic. Današnjo obliko so dobile, ko so jo razdelili na prostor za naslov in prostor za tekst (1905). Bile so črno-bele, saj barvnih filmov še ni bilo, ti so se pojavili 1920, do tedaj so jih barvali kar ročno. Poleg tekstov je govorila lega znamk, pa še pod njimi se je skrivalo kakšno skrivno sporočilo. Poštarjev je bilo malo, v takratni naši deželi le 94, zato so jim pri raznašanju pomagali učenci, ti so dobili po 1 krajcar, učitelji, celo duhovniki.
Kateri motivi so se pojavljali na razglednicah? Vseh vrst: ljubljanska pošta v školjki, pa Ljubljana ponoči, pa v prihodnosti, sam župan Hribar je imel tri razglednice. Na jih so bili znameniti možje Jakob Aljaž, Jakčev Prešeren, Ivan Cankar. Gasilci so pogosto pozirali zaradi zbiranja denarja, kot reklama je bila razglednica s pekarno. Predstavljale so se meščanske družine, šolske učilnice z učenci, Sokoli in Orli, Ljubljanska bolnišnica z ranjenci I. sv. vojne, Opera, Nebotičnik. Prek sto razglednic je imela Šmarna Gora, pa Rožnik in Tivoli. Na njih so se znašle železniške lokomotive, kopališče Ilirija in kolesarsko dirkališče ob njem, športno letališče v Šiški, tramvaj, Miklošičeva cesta s svojimi slikovitimi palačami. Parado razglednic je naš predavatelj zaključil s fotografijami stiškega samostana, Šentvida pri Stični, postaje v Ivančni Gorici, tedaj Zatišini, Višnje Gore in tamkajšnjega Valvasorjevega vodnjaka.
Vsaka razglednica je bila opremljena s podnapisi, kjer je bilo leto nastanka, kraj posnetka in še kakšna posebna zanimivost. Vseh skupaj smo verjetno videli sto ali več, vse so bile zanimive, vzbujale so malo nostalgije na čase, ki jih ni več. Danes so razglednice zamenjali selfiji, instagrami in tok-toki, fotografije potujejo po telefonih in računalnikih in vsak je svoj fotograf. Prejšnjo lepopisno pisavo so zamenjale tipkovnice, skrivne znake in znamke pa »smeškoti«. Iz tega razloga so predavanja, kakršnemu smo bili priča, za nas še bolj dragocena in hvaležno smo zaploskali gospodu Tančiču za njegov prikaz.
Ivančna Gorica, 5.4.2023
Joža Železnikar