Sprehod ob zahodni meji Ivančne Gorice

Četrtkovo popoldne je namenjeno domoznanskemu krožku. Letos bomo raziskovale naše občinsko središče Ivančno Gorico. Je razmeroma mlado naselje in nima posebno bogate zgodovine, zato bo zanimivo ugotavljati, kaj nam lahko tak kraj odkrije.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Tokrat smo se namenile ogledati njegove meje. Zbrale smo se pri Višnjici pod avtocesto in krenile po ulici z imenom Vodotučine proti zahodu. Prav na tem območju smo v franciscejskem katastru videle napis v nemščini Wantschnagoritza (Vančna gorica), zato smo se temu predelu še posebno posvetile.

Ustavile smo se že na začetku ulice pri Mevčanovi hiši – pišejo se Blatnik. Ker je bila z nami Marija, ki se je rodila in živela v tej hiši, nam je znala povedati marsikaj zanimivega iz preteklih obdobij njihove domačije. Izvedele smo, da so bila pred izgradnjo avtoceste na sedanji trasi ceste, ki pelje iz Ivančne Gorice proti Muljavi, njihova gospodarska poslopja. Prej je bila cesta pomaknjena malo bolj proti vzhodu, pot proti železniški postaji pa je potekala ob zahodni strani njihove hiše, kjer je zdaj vrt in ni več sledu o nekdanji poti. Zato je imela hiša prej vhod na zahodni strani, kasneje so ga premestili na vzhodno stran. Prav tako so z zahoda na vzhod premestili vodnjak. Njihovi hiši sledijo Mrjanova, kjer se pišejo Kumelj, Johanova, kjer se pišejo Kuhelj in Murgljeva hiša. To so vse starejše hiše, od katerih nekatere zasledimo že v franciscejskem katastru, v zadnjem času pa je tam zrasla še Cugljeva novogradnja.

Nekoliko naprej smo se ustavile tam, kjer je na levi strani ceste ob desnem bregu Višnjice Žagarjeva hiša, pri kateri se zdaj pišejo Kuhelj. Ta hiša sodi že k Stranski vasi, torej smo hodile res po meji naselja Ivančna Gorica. Včasih sta bila ob Žagarjevi hiši mlin in žaga, pot v Stransko vas pa je malo pred hišo premostila Višnjico prek lesenega mostu, katerega ostanki so še vidni. Marija nam je povedala, da most ne bi zdržal voza, zato so z vozom prečkali Višnjico kar po vodi. Zdaj je malo naprej od hiše nov zidan mostiček, ob njem pa merilo za vodostaj in pretok vode. Prek mostička vodi makadamska cesta proti Stranski vasi.

Me smo šle po tej makadamski cesti v nasprotno smer proti industrijski coni in prišle na asfaltirano Uparjalniški cesto. Tako domačini imenujejo cesto zato, ker je bila zgrajena za prevoz uparjalnika v Nuklearko Krško. Po njej smo kmalu prišle do sotočja Višnjice in Stiškega potoka. Po tem sotočju je dobil ime cel predel Vodotučine. Sotočje je bilo včasih zahodneje, saj je struga Stiškega potoka  potekala nekako med današnjo veterinarsko postajo in nogometnim igriščem. Zaradi širjenja Ivančne Gorice proti vzhodu pa so tudi strugo potoka prestavili v to smer.

Pod Hudim smo prečkale železniško progo in Ljubljansko cesto ter se mimo podjetja Akrapovič napotile proti Marofu. Ogledovale smo si količke na travniku in ugotavljale, da zakoličujejo del trase bodoče obvoznice za Stično, saj bo tu nekje nadvoz nad železnico in izvoz z avtoceste. Pri Rojčevem obratu za proizvodnjo cementnih in betonskih izdelkov smo zopet stopile na makadamsko pot. Prav kmalu smo prečkale Stiški potok in nadaljevale pot med pašniki goveje živine.

Ko smo za seboj pustile trafo postajo, smo si po poti, po kateri hodijo krave na pašo, šle ogledat enega od nekdanjih štirih marofskih bajerjev. Danes služi kot čistilnik za iztok iz kravjih hlevov. Zaradi električnih pastirjev in zaraščenosti terena nismo mogle ugotoviti, če je ohranjen tudi drugi od obeh, ki ležita na ozemlju naselja Ivančna Gorica.  Druga dva sta bila na stiškem ozemlju, a so ju pred leti zasuli. Zaradi obilnejših padavin v preteklih dneh smo na mestu enega od njih opazili zastajajočo vodo oziroma luže.

Na Marofu smo zaključile prvi del poti, vzhodno mejo si bomo ogledale naslednjič. In smo šle na topel čaj v Sonček.

Ljuba Štrubelj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja