Sprehod ob vzhodni strani Ivančne Gorice

Zahodni obhod Ivančne Gorice smo prejšnjič zaključile na Marofu. Na vzhodni obhod smo se napotile ob lipovem drevoredu po Hirschaidski ulici proti šolskemu centru. Tam smo se pomudile pri doprsnem kipu Josipa Jurčiča, ki stoji pred Srednjo šolo Josipa Jurčiča in nasproti Osnovne šole Stična.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Na vzhodni obhod smo se napotile ob lipovem drevoredu po Hirschaidski ulici proti šolskemu centru. Tam smo se pomudile pri doprsnem kipu Josipa Jurčiča, ki stoji pred Srednjo šolo Josipa Jurčiča in nasproti Osnovne šole Stična.

Nadaljevale smo ob šolskem igrišču v Štepčev gozd. Tu smo skrenile nekoliko južneje od mejne črte, saj smo se hotele izogniti kasnejši hoji po cesti Ivančna Gorica – Šentvid pri Stični v tistem predelu, ki  nima pločnika. Varnost je pač pomembnejša od vedoželjnosti.

Po gozdni poti smo prispele do zadnje hiše v Ulici talcev in se med hišami prebile do zadnje hiše na Poti v gozd. Pot v gozd se nadaljuje v kolovoz, ki vodi proti Viru, a me smo za zadnjo hišo prečkale obgozdno rastje do zadnje hiše na Poti na Vir. Tam smo iskale, kje se ulica nadaljuje proti Viru, a nadaljevanja nismo našle. Morda nam pogled na zemljevid razjasni, kako so pred zazidavo tu potekale kolovozne poti, poimenovalci ivanških ulic pa so ohranili spomin nanje v imenih današnjih ulic.  Po Poti na Vir smo dosegle Partizansko ulico, kjer se nam je odprl prelep pogled na Vir pri Stični, Vrh nad njim s Cvingerjem in s soncem obsijano Gradišče.

Po Partizanski cesti smo se spustile do stare Kalarjeve domačije in kmalu za njo dosegle Ljubljansko cesto, jo prečkale in nadaljevale ogled prek Studenca. Studenec je bil do leta 1983 samostojno naselje, tega leta pa so ga priključili k Ivančni Gorici. Tu živi naša Marija in spet je prišlo do veljave njeno poznavanje razmer. Ustavile smo se pri kapelici in povedala nam je njeno zgodbo. Postavili so jo Lavševi v spomin na sina, ki se ni vrnil s služenja vojaškega roka.

Studenec je pozidan z novejšimi hišami, a med njimi se je ohranilo še nekaj starejših. Najstarejša je prav Lavševa, malo višje pa tudi Steklačičeva. Ustavile smo se tudi tam, kjer je bil nekoč vodnjak, ki je ves Studenec oskrboval z vodo. Bil je nekakšen arteški izvir, saj se je samodejno oskrboval z vodo iz podzemlja. Kako bogato z vodnimi žilami je tukajšnje podzemlje, se je videlo ob izkopih za nekatere nove hiše. Te vodne žile so mnogim graditeljem povzročale veliko težav. Ime Studenec za naselje je torej povsem upravičeno.

S Studenca smo sestopile na pločnik ob obvoznici. Čez cesto je naš pogled poneslo do železnodobnih gomil v Vrpolju oziroma pri zaselku Gomile. Zagledali smo le eno še nedotaknjeno, druge pa so bile že raziskovane in se je od njih ohranil le večji ali manjši spodnji del.

Usmerile smo se mimo novih blokov proti železniški progi. Z nadvoza nad progo smo si ogledovale zemeljski udor, ki ga je povzročila voda, in se pogovarjale o kraškem značaju tega ozemlja. Na robu Primoževega  gozda smo si ogledale »vrtičkarsko četrt« z vrtički, ki jih urejajo in obdelujejo stanovalci novih blokov. Morda tudi ta prispeva k novodobnejšemu izgledu Ivančne Gorice.

Prišle smo do Rimske ceste, ki je delno speljana po trasi stare rimske ceste. Spomnila nas je na to, da se nameravamo v prihodnosti posvetiti tudi rimskemu obdobju Ivančne Gorice. Tokrat smo si le od daleč ogledale miljnik, ki je postavljen ob tej cesti tam, kjer zavije proti cerkvi sv. Jožefa. Pod Cestarjevo hišo in cerkvijo smo šle mimo Mercatorja do krožišča, kjer smo ogled končale. Sledil je le še čaj oziroma kava v Zadružnem hramu.

Z združnimi močmi napisale

Eva Bregar, Ljuba Štrubelj in Tatjana Kordiš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja