Že prej smo poizvedele, da imajo tam dve zidani kašči, ki sta še v uporabi. Doslej smo namreč spoznavale le stare lesene kašče, ki večinoma ne služijo več svojemu namenu, zato je bilo zanimivo videti tudi te, v katere kmetje še spravljajo svoje pridelke, predvsem žito.
Najprej smo se ustavile na Kadunčevi domačiji. Gospodar Roman Pušlar
nam je povedal, da je kaščo dal postaviti njegov tast Ivan Brezovec leta 1926. Kmetija je bila takrat velika cca 30 ha, pridelovali so veliko ajde, pa tudi druga žita. V kašči je enajst predalov, največja sta napolnjena s pšenico in ječmenom, ki ju uporabljajo za živinsko krmo.
Tudi pri Štrubljevih, po domače pri Alupkovih, imajo zidano kaščo iz leta 1925. Je v sklopu poslopja z manjšim preužitkarskim stanovanjskim prostorom. Kaščo je dal postaviti dedek sedanjega lastnika Mirana Štrublja, kar je razvidno iz začetnic na vratih. Hiša na tem posestvu je stara okrog 300 let, a obnovljena fasada krepko skriva njena leta.
Poleg kašč smo si ogledale tudi Petajo sušilnico sadja na posestvu Ivana Strmoleta. Domačiji se po domače reče pri Petan. Posebnost sušilnice iz leta 1896 je, da ima kurišče oddaljeno okoli 5 m od sušilnice, toplota in dim pa do nje prihajata po podzemnem rovu. Kurili so izključno z bukovim lesom, najboljši so bili štori, ki so dolgo tleli. V sami sušilnici je kovinska mreža, na katero so namestili sadje – slive, hruške, jabolčne krhlje, nad tem pa lesen pokrov. Mreža je bila nekoč iz viter. Nekaj let nazaj so v njej še sušili slive, ko bo dobra letina jih bodo verjetno zopet.
Med obiskom smo se seznanile z zgodovino kraja, ki se je nekoč imenoval Possendorf oder Hudom. Prvi zapis o njem je znan iz leta 1356. V srednjem veku in tudi pozneje je bila vas v posesti stiškega samostana. Leta 1505 urbar izkazuje na Hudem deset kmetij. V kraju je bila poštna postaja pri Fedranu. V vasi je živel Andrej Pajk, korporal avstrijske vojske in francoski vojak, ki se je po porazu v Rusiji uspel vrniti domov. Svoje spomine je zaupal Josipu Jurčiču, ki jih je zapisal in leta 1865 izdal kot 12.zvezek Slovenskih večernic. Kasneje so izšli v 2. knjigi Jurčičevih zbranih del pod naslovom Spomini starega Slovenca ali črtice iz mojega življenja. Do leta 1953 se je vas imenovala Hudo, takrat pa je dobila dodatek »Malo«. Ima 164 prebivalcev in se nahaja na nadmorski višini 362 m.
Naše raziskovanje je zelo zanimivo, saj pogosto ugotavljamo, da premalo poznamo domače kraje. Ko poslušamo našo mentorico, ko z vnemo pripoveduje, se nalezemo njenega navdušenja in pozabimo na čas.
Ljuba Štrubelj