Sosedje imajo v našem življenju veliko vlogo. Pravijo, da je imeti dobre sosede veliko bolje kot sorodnike daleč stran, kar se je izkazalo tudi v predstavi z naslovom Sosedje. Ogledalo si jo je 43 članov našega društva v torek zvečer, 18. februarja, na Mali sceni MGL. Komedija je odrska priredba nemškega filma (in kasneje literarnega dela) iz leta 2014 Wir sind die Neuen avtorja in režiserja Ralfa Westhofa. Režirala je Tijana Zinajić po prevodu Anje Naglič.
Komedija se začne na simultanem prizorišču, ko se skupina treh starejših vseli v stanovanje. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bili Anne (Nataša Tič Ralijan), Johannes (Jožef Ropoša) in Eddi (Tomo Tomšič, sicer doma iz Ivančne Gorice) sostanovalci že v študentskih letih. Vsi so sedaj sami, upokojeni in ker so se v mladosti dobro razumeli in veliko »žurali«, so sklenili stanovati skupaj, kar je veliko ugodneje tudi s finančnega vidika. Veseli se spominjajo študentskih let, zabav, ljubezni, se ob tem zabavajo in so zelo hrupni. Pod njimi pa stanujejo trije študentje Katharina (Veronika Železnik), Barbara (Kaja Petrovič) in Thorsten (Nejc Jezernik), ki so ravno sredi izpitnega obdobja. In kolikor so zgornji stanovalci glasni, toliko si mladi želijo miru, ker hočejo opraviti svoje študijske obveznosti. So mladi ljudje tik pred pomembnimi izpiti, z urejenim in delovno usmerjenim življenjem, ne poznajo več druženja, kakršnega poznajo starejši sosedje. To nujno vodi do situacij, v katerih se obe strani spopadata. Starejši pa morajo ob tem rešiti še medsebojne konflikte.
Izkaže se, da so vsi mladi študentje v hudi krizi, starejši pa se odločijo, da jim bodo, sprva sicer nejevoljni, pomagali. Johannes, ki je bil odvetnik, pomaga Katharini pri študiju prava, Anne bolnemu Thorstenu, ki ima težave s hrbtenico, Eddi pa Barbari pri težavah s partnerjem. Tako navežejo medsebojne pristne človeške stike in se ob koncu komedije prešerno zabavajo.
Še tako huda nasprotja in konflikti, tudi medgeneracijski, so rešljivi, če obe strani nekoliko popustita, skušata razumeti »nasprotnika« in skleniti kompromis. Generacijski konflikti so vedno bili in bodo, a živeti je mogoče le, če smo strpni, razumevajoči, upoštevamo tudi želje in hotenja drugih ter jim skušamo pomagati. Kako človeško in aktualno tudi v današnjem času!
Vesna Celarc