Šli smo po Plečnikovi poti

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

V torek, 15. novembra, smo se, 30 nas je bilo, odpravili pod vodstvom mag. Dušana Krambergerja po Plečnikovi poti. Naše popotovanje smo začeli v cerkvi Sv. Mihaela na barju v Črni vasi.

Zasluge za postavitev cerkve ima Plečnikov nečak Dragutin Matkovič, trnovski kaplan in šolski katehet na Barju. Po Plečnikovih načrtih je ta zrasla v letih 1937 in 1938, material zanjo, večinoma les, pa so priskrbeli krajani in nekaj večjih donatorjev. Cerkev stoji na 347 pilotih. V pritličju je večja kapela in stanovanje za župnika, zdaj je v njem mlada družina, do cerkve v nadstropju pa vodijo kamnite stopnice. Cerkveni stolp stoji ločeno, je kamnit z veliko okenskimi odprtinami, da je lažji. Cerkev je postavljena nenavadno v smeri sever – jug, tako da je glavna os krajša in je oltar postavljen ob dolgo severno steno. Je posvečena nadangelu sv. Mihaelu, nanj spominja tehtnica z mečem ob glavnem oltarju.

Vsa je lesena, sicer pa je v cerkvi polno simbolov in Plečnikovih domislic. Štirje podporni stebri so navadne kanalizacijske cevi, ko so pobrušene in poslikane, predstavljajo pa štiri evangeliste. Oltar je obit s pločevino in spominja na ikonostas. Tudi tabernakelj je pločevinast. Nad njim je 14 lesenih križev, ker križevega pota nimajo. Jezus, naredil ga je Pengov, izteguje desno roko proti vernikom. Poleg klopi za ženske in moške je postavljena še stajica za otroke. Lučke imajo na sredi Plečnikove kavne mlinčke, uporabil je tudi kravji rog. Prižnica je ob oltarju. Posebne stopnice vodijo do kora z orglami. Plečnik je cerkev naredil na ljudski način, uporabil je podpeški kamen, vrhniško opeko in les krajanov in s tem v cerkev vnesel poseben ljudski duh. Cerkev je od leta 2021 uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine.

V Ljubljani smo Plečnikovo pot začeli na Kongresnem trgu ob kužnem znamenju. Park poleg trga ima obliko zvezde, pod tem imenom ga tudi poznamo. Linija teče od gradu preko Slovenske filharmonije, kužnega znamenja do Uršulinske cerkve. Mreža v tlaku je usklajena z gradom. Mimo Slovenske univerze, palača je bila nekoč deželni dvorec, smo se podali po Vegovi ulic – kopenski poti, katere ureditev je Plečnikov delo. Ob njej je postavil alejo slovenskih skladateljev, na Trgu francoske revolucije je njegov spomenik Napoleonu. Stopili smo v stavbo Narodne univerzitetne knjižnice (NUK), kjer temno sivo stopnišče govori o tem, da je do znanja težka pot.

Posebno poglavje so seveda Križanke, na dvorišču smo si ogledali simbole, s katerimi je okrasil zid, na zunanji strani pa znamenite piramide.

Po poti, kjer je bilo nekoč obzidje Emone, smo odšli do Krakova in nato po mostu čez Gradaščico, kjer je Plečnik tudi pustil svoj pečat, do njegove hiše na Karunovi 4. Hiša je sedaj pod okriljem zavoda Muzej in galerije mesta Ljubljana, ogledali pa smo si jo z muzejskimi vodniki v štirih skupinah. V hišo se je Plečnik naselil leta 1921 in v njej živel do svoje smrti leta 1957. Dozidal ji je valjast prizidek, ker je vedno želel živeti v stolpu, kupil sosednjo hišo in ji dodal zimski vrt. Hiši pripada tudi velik vrt, ki je bil Plečnikova povezava z naravo. Hiša je ohranjena v izvirni obliki z arhitektovo lastno opremo in osebnimi predmeti. V njej je veliko eksperimentiral in te prototipe je moč videti v njegovi sobi za obiskovalce. Z neudobnim pohištvom je poskrbel, da se ti pri njem niso predolgo zadrževali. V kuhinji je imel poleg štedilnika, kjer je kuhal priljubljeno turško kavo, tudi stol in mizico, za katero je lahko risal. Sicer je imel gospodinjo Urško, ki pa ni živela pri njem. Umivalnik v kuhinji je bil zasnovan za pokopališče na Viču, kjer pa ni bil postavljen, zato ga je uporabil sam. Izdelan je iz teraca, brušenega betona s kamni.

V spalnici, ki je bila istočasno delovna soba, so njegova postelja, skromna in kratka za 180 cm visokega moža, delovna miza in pripomočki, ki jih je uporabljal pri risanju. Okna so obrnjena na vrt kot vez z naravo, ki je bila njegova največja učiteljica. Tudi kopalnica je skromna. Soba za goste in sestanke z njegovimi sodelavci je majhna, oblečena z lesom, z neudobnimi stoli in predmeti, ki so mu jih ti podarili. V zgornjem nadstropju je soba, ki jo je nekaj časa uporabljal njegov brat, vendar se z njim ni razumel in se je odselil. Plečnik jo je uporabljal za delo s svojimi študenti, zopet neudobno opremljeno, da se ne bi predolgo zadrževali pri njem. Tudi v zimski vrt je vodil svoje študente po tem, ko je prenehal predavati na arhitekturi.

O Plečniku in njegovem asketskem življenju smo slišali tudi nekaj anekdot, ki govorijo o tem, da je bil mož genialen posebnež, ki je zaznamoval ne le Ljubljano, temveč tudi Dunaj in Prago. »V delih svojih živel sam boš večno«, je rekel Aškerc in to še kako velja za Plečnika.

 

Ivančna Gorica, 18. 11. 2022

Joža Železnikar

Fotografije: spletne strani

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

© Spletno stran oblikuje Jože Mestnik in uporablja Wordpress
0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×