Nič ni več tako, kot je bilo, tudi silvestrovanje ne. Omejitev gibanja nas je potisnila v družinske »mehurčke«, ali pa, kot smo se znašli mi, za računalniške zaslone in na zoom. Tja nas je v sredo, 30. decembra popoldne, povabil Matjaž Marinček, sicer predsednik Društva upokojencev Ivančna Gorica, to pot pa avtor in voditelj (pred)silvestrskega srečanja, ki smo se ga udeležili tudi člani UTŽO.
Dve uri in pol trajajoči program je bil preplet glasbenih točk, kratkih igranih skečev, celo recitacija pesmi Andreja Rozmana–Roze je bila vmes, pa fotografskih posnetkov in šal, ki jih je povedal kar Matjaž sam. Rdeča nit vsega je bila aktualnost, posebnost in izjemna kvaliteta prikazanih točk. Samo glasbenih je bilo dvaindvajset, večinoma prenesenih z youtuba. Tako smo lahko občudovali ventrilokvistko (se spomnite Lucije?), ki je pela in celo jodlala brez uporabe ustnic. Aktualna sta bila Jan Plestenjak in »naša« Nina Pušlar, manjkal pa ni niti Oto Pestner. Majda Sepe nas je spomnila na pravkar preminulega Mojmira Sepeta, da ne naštevam vseh drugih, ki so izstopali po izjemnih glasovnih sposobnostih. Posebnost sta bili tudi znana Slakova »V dolini tihi« in Avsenikova »Na Golici«, ki ju je zaigralo skupaj kar 1.137 harmonikarjev in se s tem uvrstilo v Guinnessovo knjigo rekordov. In koliko posnetkov je pregledal oz. poslušal Matjaž, da je naredil tak izbor? Šest sto!
Šale so se nanašale na aktualno korono, pa tudi na to, da starejši nismo za odpis in da se v življenju še čisto dobro znajdemo. Tudi v virtualnem svetu, saj smo se ob pol osmih zvečer »delali«, kot da prihaja polnoč in veselo odštevali od 10 do 0. Nazdravili smo (s pravim, upam) šampanjcem, nakar je sledil obvezen »Silvestrski poljub« Alfija Nipiča. Deležni smo bili tudi ognjemeta, kjer se je zopet pokazala Matjaževa izvirnost. Ni se poslužil kakšnega posnetka ognjemeta iz npr. Sidneya, temveč smo namesto raket videli »ognjemet« čudovitih cvetov različni rož. Krasno!
Kot gostje težko ocenjujemo, koliko dela je bilo vloženega v to predstavo, nedvomno pa veliko več, kot si verjetno mislimo. Toda preživeli smo lepo popoldne, in to skupaj (bilo nas je 16), kar je avtorju Matjažu nedvomno najbolj pomembno in največje zadoščenje. Škoda le, da so bili glasbeni posnetki slabi. Nekaj je k temu prispeval zoom, nekaj pa tudi dejstvo, da optični kabel do Gabrovke, kjer je Matjaž doma, še ni prišel in je zato njegova internetna povezava slaba. Šola za naslednjič!
Za konec še mnenje iz občinstva, poslano Matjažu: »Dragi Matjaž, težko najdem dovolj pravih besed zahvale in pohvale, ker si se tako potrudil in nam pripravil toliko izbranega programa. Veliko ur dela je v tem. Res velika hvala! Milena Zaletel«
Temu se pridružujem tudi jaz in, upam, da tudi vsi prisotni. V dokaz, da je Matjaževa energija (skoraj) brezmejna, pa tole: v januarju bosta po zoomu začela delovati krožek za računalništvo in fotografijo ter krožek »Umetnost pripovedovanja«, pri katerih je mentor. Članice in člani, pripravite se! Ne-člani, prijavite se, še je čas!!
Sicer pa srečno v 2021! In na svidenje na naslednjem zoom-srečanju.
Ivančna Gorica, 1. 1. 2021
Joža Železnikar