Romanje v Santiago de Compostela – torkovo predavanje 6. februarja 2018

Pred osmimi leti sva z možem prehodila znano romarsko pot v Santiago de Compostela, ki jo imenujejo »camino«. Izbrala sva »francoski camino«, ki ima začetek v francoskem mestecu St-Jean-Pied-de-Port, cilj pa v mestu Santiago de Compostela.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

 Pot je dolga čez 800 km in je ena najstarejših romarskih poti. Temelji veličastne katedarale v Santiago de Composteli segajo v daljno 9. stoletje, ko so na tem mestu našli kosti sv.Jakoba, Jezusovega učenca. Cerkev je bila večkrat porušena, ponovno sezidana, dozidana, razširjena in danes je to čudovita gotska katedrala z baročnim pročeljem iz 18.stoletja. V cerkvi so relikvije sv. Jakoba.

Romanje v Compostelo je bilo zelo razširjeno od odkritja relikvij sv. Jokaba, v srednjem veku je bila to tretja najbolj znana romarska pot, takoj za Jeruzalemom in Rimom.Zaradi burne zgodovine v teh krajih je bila za 300 let prekinjena, relikvije pa so bile skrite in ohranjene. Romanje je spet oživelo v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Pot je bila na novo označena s posebnimi znaki in rumenimi puščicami, ko je Svet Evrope camino razglasil za Evropsko kulturno pot. Jakobova pot je ena najdaljših množičnih poti, ki privlači vsako leto več ljudi. Tu so romarji različnih religij in ateisti, mladi in starejši, bolj ali manj slavne osebnosti, izobraženi in preprosti ljudje, prihajajo z vseh koncev sveta. Vsakemu je to življenjska izkušnja, ki ga zaznamuje in se mu vtisne v spomin za vse življenje.

Romanje v današnjem času je čisto drugačno od romanja v srednjem veku. Takrat je poromalo tudi veliko naših prednikov. Podajali so se na to pot predvsem iz verskih razlogov. Odhajali so že od doma peš zaradi zaobljub ali priprošenj k sv. Jakobu, ali pa so se podajali na pot za odpuščanje grehov. Mnogi se niso nikoli vrnili, saj so jih na poti čakale mnoge nevarnosti in bolezni. Danes se večina romarjev pripelje na začetek poti z avioni, vlaki in avtobusi. Ob poti je veliko prenočišč in lokalov, kjer romar lahko bolj ali manj udobno prespi, si privošči »menu del peregrino«, ali pa si kupi sendvič – bocadillo, po katerem je človek sit kar nekaj ur. V albergu (prenočišču) je na voljo topla voda za tuširanje in pranje, ležišča so v glavnem  pogradi, v nekaterih je na voljo kuhinja, kjer si lahko romarji sami pripravijo hrano, internet. V manjših in novejših albergih je več komoditete, v večjih je lahko do 200 ležišč ali več in temu primerna je tudi ponudba. V vsakem večjem kraju je možno poiskati zdravnika ali kupiti zdravila v lekarni, če ima romar kakšne zdravstvene težave.

Camino de Santiago, kot se romarska pot imenuje, se vije čez več pokrajin: Navarra, La Rioja, Castilla y Leon, Palencia in Galicija. Vsaka pokrajina ima svoje naravne lepote in zanimivosti. Največja preizkušnja je gotovo prvi dan, ko se je treba povzpeti čez Pireneje na špansko stran. Iz mesta se pot takoj začne strmo vzpenjati. V začetku je to asfaltirana cesta, šele proti vrhu in prelazu se spremeni v gozdno pohodno pot. Prvi dan je treba premagati 1200 metrov višinske razlike. Sledi strm spust do kraja Roncevalles, kjer je prvo prenočišče. Drugi dan se pot nadaljuje po zeleni dolini rek in potokov, v senci gozdov. Pot je lahko široka cesta ali pa ozka kamnita steza, lahko je asfaltirana cesta ali trda kamnita pot. Vsak dan je drugačna. Hodili smo čez hribčke in doline, prek žitnih polj, ki so bila v septembru strnišča, sredi katerih so bile v visoke stolpe naložene slamnate bale, pa mimo vinogradov, ki so se šibili pod težo zrelih grozdov, mimo praznih polj, ki so jih preletavale jate ptic, mimo pašnikov, kjer so se pasle krave ali ovce, skozi male kamnite vasice in velemesta, pa spet skozi gozdove. Vmes je 150 km čiste ravnine, med Fromisto in Leonom, ki je najbolj utrujajoča in načenja tako živce kot voljo. Najbolj sva se razživela, ko sva prišla v hribovito pokrajino Galicijo. Pozna se, da smo hribovci, saj sva tu kar poletela, toliko energije sva dobila ob pogledu na hribe pred nama in na oznake, da je še okrog 170 km do Santiaga. To se mi res ni zdelo daleč in takrat sem bila prepričana, da nama bo uspelo priti do cilja. Vendar sva se do tja še kar precej namučila.

Pot nas je peljala skozi velika mesta v Severni Španiji, kot so Pamplona, Logrono, Burgos, Fromista, Leon, Astorga, Ponferrada, Portomarin in druga. To so pravi arhitekturni biseri. Tu so čudovite cerkve, palače, trdnjave in obzidja različnih starosti in slogov, od romanskih, gotskih, do renesančnih, s čudovitimi portali, rozetami, notranjimi poslikavami in vitraži. Na romanju sicer nismo imeli dosti časa za občudovanje in ogledovanje znamenitosti. Midva sva si izbirala prenočišča izven mest, ker je bilo tako lažje kreniti na pot zgodaj zjutraj.

V začetku sva imela kar nekaj manjših težav z bolečinami v nogah, z nekaj žulji in utrujenostjo, potem pa sva se utrdila. Kadar je bila pot razgibana in je peljala čez hribe in doline, po gozdu, med polji in travniki, sva imela mnogo več energije, kot pa po cestah velikih mest. Taka je bila pokrajina v Navarri in La Rioji tja do Fromiste. Pokrajina Kastilla y Leon je bila v glavnem ravninska in je bila mnogo bolj utrujajoča. Vsak dan sva prehodila povprečno 30 km.

Veliko ljudi pride na camino samih, pravijo, da tako hodijo v svojem ritmu in se ni treba prilagajati. Mnogi sploh z nikomer ne komunicirajo in hodijo v tišini. Tudi midva se med potjo nisva dosti pogovarjala. Je pa vseeno lepo, da imaš nekoga, s katerim se veseliš in smeješ, ko prideš v alberg. Človek ima toliko časa za razmišljanje! Skoraj vsak premišljuje svojo življenjsko pot. V mislih se mi je vrtel film mojega otroštva, mladosti in zrelih let. Včasih sem bila utrujena in sem si mislila, da bi šla kar na vlak in domov. Ampak ko sem se malo odpočila, sta bila tu spet dobra volja in pogum. Za to pot ni toliko pomembna kondicija, ampak vztrajnost, odločnost in trma, pa veliko dobre volje.

Zadnji del poti v Galiciji je bil hribovit, ampak pokrajina je čudovita. Pot vodi mimo  pašnikov in njiv, skozi kamnite hribovske vasice, kjer sva srečala zelo prijazne ljudi. Proti cilju pa se spet spušča v dolino in zadnjih 100 km sva prehodila kar hitro. Po štirih tednih sva prišla na cilj. V mesto Santiago de Compostela sva prispela zgodaj zjutraj in sva si lahko v miru ogledala čudovito katedralo in srebrni sarkofag z relikvijami sv.Jakoba za glavnim oltarjem. V Uradu za romarje sva se prijavila in na podlagi žigov v » credencial del peregrino« prejela potrdilo romarja k sv. Jakobu. Vsak dan je v cerkvi maša narodov, kjer preberejo po narodnosti, koliko romarjev je prišlo ta dan na cilj. Ta dan sva prišla v Santiago samo 2 Slovenca, čeprav sva na poti srečala še šest slovenskih romarjev.

Camino ni samo pot, ampak je resnično življenje. Na tej poti doživi človek toliko težkih , včasih tudi bolečih izkušenj, ampak tudi zelo veliko čudovitih trenutkov, ko se počuti tako srečen in sproščen, kot se ni počutil še nikoli. Camino naju je zaznamoval za celo življenje in velikokrat se spominjava tega romanja. Sv. Jakob nama je res vso pot stal ob strani. Imela sva krasno vreme, malo težav s hojo, pot sva prehodila v razmeroma kratkem času. Včasih si zaželim, da bi pot ponovila.

Muljava, 10. 3. 2018

Jožica Kovačič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja