Smer Divača – Prem – Pivka
To je bila naša prva ekskurzija v tem študijskem letu. V torek, 15. oktobra, se nas je v Ivančni Gorici na avtobusni postaji zbralo devetintrideset. Ko smo v Ljubljani »pobrali« še našega vodnika, starega znanca Dušana Krambergerja, smo bili popolni in pripravljeni na nova doživetja. Za prvo je poskrbel kar naš šofer, ki nas je od Brezovice do Logatca popeljal po stari cesti. Vzrok je bila prometna nesreča na avtocesti, mi pa smo lahko obujali spomine na stare čase, ko je bila to še edina cesta proti morju.
Smer Divača
V Divači sta nas pozdravili mladi muzealki Tamara in Kristina in nam razkazali Muzej slovenskih filmskih igralcev. Ta je v stari Škrateljnovi domačiji, ki je bila furmanska gostilna že v 17. stoletju. Popolno obnovo je doživela leta 2010, muzej pa se z dvema stalnima zbirkama v njej nahaja od leta 2011. Slovenski filmski igralci so v prvi zbirki. V multimedijski predstavitvi smo na platnu lahko gledali odlomke iz slovenskih filmov, na steni je bilo dvesto portretov slovenskih igralcev, štiristo pa je vključenih v računalniško zbirko. To je možno poljubno prelistavati, za vsakega igralca pa so navedeni osnovni življenjepis in filmi, kjer je nastopal. V vitrinah so prikazi, kako film nastane, od kostumov, maske, plakatov in prospektov. Kot zanimivost nam je vodnica povedala, da je na Kitajskem zelo popularen film Kekec, zato smo lahko videli tudi plakat zanj v kitajščini. Posebno zanimiva je tudi maketa, ki kaže, koliko osebja je potrebnega, da nastane posamezen filmski kader. Običajno vso slavo požanjejo igralci, vendar brez številne ekipe filma ne bi bilo.
Druga razstava govori o prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini oz. Idi Kravanja, kot se je zares pisala. Leta 1907 se je rodila v Divači in do prve filmske vloge je prišla prek lepotnega tekmovanja. Po manjših vlogah v Berlinu jo je opazil češki režiser in ji dal glavno vlogo v filmu Erotikon, posnetem leta 1928. Ta je bil še nemi, leta 1929 pa je začela igrati v zvočnih filmih in postala znana tudi v Ameriki. Ko se je poročila z berlinskim študentom elektrotehnike, se je preselila v Beograd in snemala le malo. Po vojni je poskusila znova, vendar je zadnji film posnela leta 1960, to je bila Vojna z Veljkom Bulajićem. Umrla je leta 1979 in je pokopana v Beogradu.
Smer Prem
Po Vremski dolini, po kateri teče kraška reka Reka, smo se odpeljali do brkinske vasice Prem. Naš vodnik Dušan nam je spotoma povedal nekaj podatkov o dolini in Reki, ki izvira na Hrvaškem in je naša najdaljša reka – ponikalnica. V Premu smo najprej odšli do gradu na vrhu hriba. Tega nam je predstavila in razkazala vodnica Mateja, naš Dušan pa ji je pri tem pridno pomagal. Grad sega v 12. stoletje. Do danes je izmenjal mnogo lastnikov, propadajočega je leta 1927 kupil tržaški zdravnik Zuccolini, po vojni pa je postal državna last. Sedaj upravlja z njim Občina Ilirska Bistrica. Kako se je grad razvijal, lepo prikazujejo štiri makete. Izvirnih ostankov v njem, razen velikega ogledala, ki so ga restavrirali, na žalost ni, saj so ga do konca izropali. Videli smo viteško dvorano z razstavljenim oklepom in slavnostno dvorano, ki jo je Zuccarini uporabljal za sprejeme. Njene stene so temno sive s poslikavami, ki predstavljajo znamenja iz zodiaka, na steni pa sta tudi on in njegova žena. V gradu se sedaj odvijajo poroke, koncerti, pa tudi razne delavnice in seminarji, saj imajo lepo urejeno konferenčno dvorano.
Vodnica nas je nato popeljala na drugi konec vasi Prem. Ta je sicer spomeniško zaščitena, vendar smo videli, da mnogo hiš propada. V vasi so ostali večinoma starejši, tudi po en sam v hiši. Zadnja hiša v vasi je bila včasih ljudska šola, v njej pa se je leta 1876 rodil naš pesnik Dragotin Kette. Njegov oče je bil učitelj, zato so v tej hiši tudi nekaj časa živeli. Sedaj je v njej spominska soba, pri čemer pa je le nekaj kosov pohištva (klavir npr.) še originalnega. Kette je kot petnajstleten izgubil očeta, pred tem mu je komaj štiriletnemu umrla mati. Njegovo šolanje je bilo zaradi pomanjkanja težko, gimnazijo je z nekaj prekinitvami končal leta 1898 v Novem mestu. Vmes se je preživljal z instrukcijami, pisanjem in novinarstvom. Po končani gimnaziji je odšel v Trst, kjer so ga potrdili v vojsko. Tam je zbolel za tuberkulozo, vrnil se je v Ljubljano in leta 1899, star komaj 23 let, umrl v Cukrarni pri prijatelju Josipu Murnu. Prijateljeval je z Župančičem in Cankarjem ter objavljal svoje pesmi v raznih revijah. Pisal je tudi prozo ter dela za otroke (basni, pravljice – najbolj znana je Šivilja in škarjice – otroške pesmi in povesti). V času življenja ni ničesar izdal v knjižni obliki. Prvi je njegove pesmi uredil Anton Aškerc, drugo pregledno izdajo poezij je ilustriral Maksim Gaspari, njegovo Zbrano delo pa je šele leta 1940 uredil France Koblar.
Smer Pivka
Malo prepihani z burjo, ki je v Brkinih več ali manj stalen gost, smo se nato odpeljali do turistične kmetije Ivankotovi, kjer so nas kraljevsko postregli s kosilom. Prijetno siti smo po tem nadaljevali pot do Pivke, kjer smo si ogledali Park vojaške zgodovine. Kaj bomo videli, nam je v grobem že med potjo povedal naš vodnik Dušan, v muzeju pa nas je prevzela vodnica Tamara. V objektu, imenovanem Komanda, štirih paviljonih in na platoju so razstavljeni kosi težkega orožja, predvsem tanki in druga vojna vozila, ki izhajajo iz različnih obdobij naše zgodovine. Multimedijska razstava »Pot v samostojnost« prikazuje potek osamosvajanja Slovenije. Vodnica nam je obudila spomine na nekdanjo Jugoslavijo, moški so se prepoznali kot vojaki v nekdanji JLA, in na desetdnevno vojno za Slovenijo leta 1991. Razstavljenih je nekaj eksponatov iz tistega obdobja, med njimi helikopter Gazela, ki mu je uspelo prebegniti iz JLA in tank, s katerim je JLA ravno iz pivške kasarne začela agresijo.
Posebno pozornost vzbuja podmornica P-913 Zeta. V muzej je prišla leta 2011 kot darilo Republike Črne Gore.Za nas je pomembna zato, ker je v njej vgrajenega veliko slovenskega znanja in tehnike firm, ki jih danes večinoma ni več. Posadka podmornice je štela štiri člane, vozila pa je lahko do šest podmorniških diverzantov. Kakšna je notranjost podmornice, smo se prepričali sami, saj smo se v dveh skupinah junaško spustili vanjo. Na platoju smo si ogledali še orjaško nemško vojno lokomotivo, ki je po tirih prvič zapeljala leta 1942. Med vojno so take vozile po vsej Evropi, po vojni pa so ostale v civilni uporabi še 30 let.
V drugih paviljonih so zbirke vojaških vozil različnih vrst in tipov. Nekatere je uporabljala JLA, nekatera izvirajo še iz II. svetovne vojne in partizanskih časov, nekaj nam jih je podarila Amerika za časa Informbiroja kot pomoč, če bi se nas lotil Stalin. Kupi železja, pobarvani olivno-zeleno, med katerimi smo hodili in za katere je naša vodnica poznala vsa imena in lastnosti, so name in na druge (predvsem ženske, predvidevam) učinkovali depresivno. Res je, da so služili neki ideji, njihova glavna naloga pa je bilo uničevanje stvari in ljudi. Ob orjaških gosenicah in štrlečih ceveh se počutiš povsem nemočnega. Muzejski eksponati so svoje odslužili, toda po svetu so taki in podobni v funkciji vedno znova in znova. Za njimi stoji orjaška, skoraj anonimna vojaška industrija, ki ne potrebuje nobene javne promocije. Z njenimi izdelki trgujejo kar državni predsedniki in tako določajo usodo milijonov ljudi. Po drugi strani sicer daje zaposlitev mnogim delavcem, namenjena pa je le uničevanju.
Od vsega orožja, ki smo ga videli, mi je najbolj ugajal tank pred vhodom v muzejski kompleks. Narejen je iz lesenih brun in preraščen z zelenjem. Takih bi res lahko bilo več!
Še v mraku smo se primerno utrujeni vrnili domov, zadovoljni s preživetim dnevom. Preskoki od filmskih igralcev do srednjeveškega gradu, od Ketteja – pesnika moderne do vojaškega orožja so bili dobra telovadba za telo in duha. Pa na svidenje na naslednji ekskurziji v mesecu novembru!
Ivančna Gorica, 16. 10. 2019
Joža Železnikar