Proučevale smo območje Ivančne Gorice v 18. stoletju

Pri domoznanskem krožku smo se v učilnici začele poglabljati v zgodovino Ivančne Gorice s pomočjo razpoložljivih grafičnih prikazov iz minulih obdobij. Za 18. stoletje sta bila to dva zemljevida.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×
Izrez iz Florjančičevega zemljevida, na katerem vidimo naše kraje

Leta 1744 je svoj Ducatus Carnioliae Tabula Chorographicaali ali po slovensko Krajepisni zemljevid Kranjske v merilu 1:111000 izdal takratni šentviški župnik, sicer pa geograf in astronom Ivan Dizma Florjančič de Grienfeld. To je sploh prvi zemljevid Kranjske,  narejen pa je v panoramski projekciji – pokrajine ne kaže iz ptičje perspektive, ampak, kot bi jo gledali s kake vzpetine. Na njem vidimo vse vasi okoli današnje Ivančne Gorice: Studenec (ki je danes del Ivančne), Stransko vas (Seitendorf), Drago, Podsmreko (Smerk), Stično, Vir (Weyer), tudi gozdiček na gričku Ivančna gorica je narisan, le o tukajšnjem zaselku ni sledu. Ker pa na zemljevidu itak ni običajnih stanovanjskih hiš, iz njega le ne moremo z gotovostjo sklepati, da območje takrat še ni bilo naseljeno.

Izrez iz sekcije 203 Jožefinskega vojaškega zemljevida

Zato smo pogledale še na Jožefinski vojaški zemljevid, ki je nastajal nekoliko kasneje – v letih 1763 – 1787. Po ukazu takratne vladarice naših krajev Marije Terezije so ga za potrebe avtrijske vojske naredili vojaški strokovnjaki, nad izvedbo pa je bedel cesaričin sin in sovladar Jožef II, zato ga danes imenujemo jožefinski. To je prvi zemljevid celotnega slovenskega ozemlja. Narejen je v merilu 1:28000, nanj že gledamo iz ptičje perspektive, je pa tudi sicer za tiste čase izredno natančen. Za nas je seveda najbolj pomembo, da ima že vrisane vse hiše v naseljih.

In glej, do leta 1787 na ozemlju današnje Ivančne Gorice res ni bilo nobene druge hiše razen vasi Studenec, ki pa je bila k Ivančni Gorici priključena šele kasneje. Najbližja naselja leta 1787 že vsa obstajajo: Vir (Vier), Studenec (Studencz), Stranska vas (Seiten Dorff) in Malo Hudo (Pösendorff).

Ob sami deželni cesti, danes je to Ljubljanska cesta, je proti zahodu prva hiša poštna postaja na Hudem, proti vzhodu pa ni nobene. Na severu je vrisana hiša samostanske pristave Marof (Maÿer hoff), ki je danes prav na meji med Ivančno Gorico in Stično.

Lepo se vidi tudi sotočje Višnjice in Stiškega potoka, ki je bilo takrat veliko vzhodneje kot je danes, saj so v novejšem času strugo Stiškega potoka premaknili proti Zahodu.

Povečan prikaz območja današnje Ivančne Gorice z okoliškimi vasmi

Zemljevidom so dodani tudi opisi krajev. V teh opisih je seveda zabeleženo le, kar je zanimalo vojsko: kako dobre so ceste, kako se da priti čez vode, kje so večje hiše za nastanitev vojske …Ker Ivančne Gorice še ni, tudi njenega opisa ni. Si pa podobo o nekaterih stvareh lahko izoblikujemo iz opisov sosednjih vasi:

Mesto Višnja Gora

– Poti: Tod skoz pelje deželna poštna cesta, ki je 4 sežnje (7,584 m) široka, utrjena in dobra. Ostale stranske poti so le pešpoti in jezdne poti. Le tista, ki pelje skozi Dedni dol na Polico, je za silo prevozna z majhnimi kmečkimi vozovi.

(Naša opomba: 4 sežnje je 4 x 1, 896 m = 7, 584 m)

Malo Hudo, Stranska vas ob Višnjici, Zgornja in Spodnja Draga

– Oddaljenost: od Višnje Gore 1 ura, Stične ½ ure

– Trdne zgradbe: Na Malem Hudem je ob cesti zidana poštna hiša; v Spodnji in Zgornji Dragi sta majhni cerkvi, četrt ure od tod pa grad Podsmreka.

– Vode: Tod skozi teče potok Višnjica, ki je 5 korakov (3,7 m) širok, plitev in ima peščeno dno. Ob močnem deževju je deroč in preplavi dolino.

– Poti, hribi, gozdovi: Kot rečeno.

(Naša opomba: 5 korakov je 5 x 0, 74 m = 3,7 m. Kot rečeno pomeni tako kot pri opisu prejšnje vasi, torej je bila tudi tu cesta enaka kot v Višnji Gori)

Mleščevo, Mrzlo Polje, Škrjanče, Gorenja vas, Veliko in Malo Črnelo

– Vode: Potok Višnjica se združi s Stiškim potokom; je 8 do 12 korakov (5,92 m – 8,88 m) širok, plitev in im kamnito dno, je pa tudi deroč in rad poplavlja travnike.

Poti: Privatna cesta, ki se križa z deželno, je do Stične 2 sežnja (3,792 m) široka in dobra, do Gorenje vasi pa je enako široka, toda kamnita, polna kotanj in zapuščena. Ostale privatne poti so 9 čevljev (2,844 m) široke in pozimi zaradi ilovnatih tal slabe.

(Naša opomba: 9 čevljev je 9 x 0, 316 m = 2,844 m)

Toda četudi tu ni bilo hiš, to ne pomeni, da se ni tod nič zanimivega dogajalo. Deželna cesta – hrbtenica kasneje nastalega zaselka Vančna gorica je omogočala, bližnji stiški samostan, šentviška pražupnija in poštna postaja pa so poganjali živahnejši promet čez ta prostor, kot bi verjetno bil sicer.

Na razstavi urbarjev smo slišali, da so imeli podložniki stiškega samostana med oblikami tlake posebno poudarjeno tovorjenje. Stiška opatija je bila velika – imela je veliko zemljiške posesti, ki ni bila vsa okoli samostana, ampak raztresena po Kranjski in tudi izven nje. Potrebno je bilo v samostan pripeljat dajatve, treba je bilo samostan oskrbovati tudi z drugo robo, samostan je pa tudi trgoval. Nenehno so prihajali tudi  uradni in drugačni obiski. Prihajali in odhajali so razni mojstri: pisarji, ki so v samostanskem skriptoriju prepisovali knjige, slikarji, ki so poslikavali posamezne dele samostana, štukaterji, zidarji …

Po cesti se je seveda premikala vojska, saj so take trdne ceste delali predvsem zaradi nje. Po njej so drdrale poštne kočije in brzeli poštni jezdeci s hitro pošto. Tod so se sukali zemljemerci in kartografi, ko so nastajali zemljevidi.

 Tatjana Kordiš

 Foto Zvone Lavrič in Matjaž Marinček

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja