V torek, 6.februarja, smo imeli priložnost in čast v naši sredi pozdraviti prof. dr. Dušana Pluta, sedaj člana Sveta za varovanje okolja pri SAZU, sicer pa znanega »zelenega« in nekdanjega politika. Skoraj dve uri, bilo nas je 20, smo zavzeto poslušali njegovo predavanje z naslovom »Človek in okolje«. Povzemam nekaj njegovih najbolj ilustrativnih pripovedi.
Začel je s citatom Srečka Kosovela iz leta 1922: »Nobena doba ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša.« Velja tudi danes, saj je vprašanj še več in odgovorov še manj. Glavna problema sta planetarni ekosistem in tektonska družbena neenakost v blagostanju. Naravne vire trenutno uporabljamo za 1,7 planeta, porabljamo več, kot imamo na razpolago in ekosistem izčrpavamo ter ga prekomerno obremenjujemo. Do leta 2050 bi potrebovali po tem trendu na razpolago dva planeta. Neenakost ilustrira podatek, da je v zadnjih treh letih pet (!!) najbogatejših prebivalcev svoje premoženje potrojilo, petim milijonom pa se je standard znižal. Kapital ima večjo moč kot ljudje, saj ima 1 % najbogatejših ljudi toliko premoženja kot 99 % ostalih prebivalcev.
Zgornje planetarne meje smo dosegli leta 1970, od takrat naprej pa zemljo izčrpavamo in zastrupljamo. Svetovno prebivalstvo se povečuje, in to predvsem v nerazvitih državah. Grozi lakota. Največji problem je izgubljanje biotske raznovrstnosti, ker je to nepovratni proces – ne moreš je vrniti. V eni uri izumrejo tri vrste živali in rastlin. Problem so seveda tudi podnebne spremembe. Suša povzroča pomanjkanje vode, kmetijstvo je prizadeto, na drugi strani pa prekomerne padavine povzročajo poplave. Ekološki odtis kaže, da zemljo obremenjujemo preveč, saj letno izpustimo 50 milijard ton toplogrednih izpustov, kar je sedem ton na prebivalca.
Poleg BDP, ki kaže možno blagostanje ljudi, tega meri tudi indeks človekovega razvoja. Ta vključuje BDP na prebivalca, pričakovano življenjsko dobo (kvaliteta življenja) in skupna leta izobraževanja (potencial). Slovenija je pri tem nekje na sredini. Blagostanje se sicer na splošno povečuje, vendar zelo neenakomerno. Za preživetje potrebujemo trajnostni razvoj (ravnovesje med okoljskim, gospodarskim in ekološkim razvojem) in spremembe v politiki in odločanju ter socialni vrednostni sistem, to je etiko. Konkretno bi morali stabilizirati svetovno prebivalstvo, uporabljati obnovljive vire, reciklirati materiale in omejiti potrošništvo. Sprememba samo ene stvari je premalo, za sonaravni razvoj potrebujemo vzgojo in izobraževanje tako v šoli kot doma.
Slovenija prekomerno obremenjuje okolje, saj njen ekološki odtis kaže trikrat večjo obremenitev od možnosti. To kaže »umiranje« triglavskega ledenika, ki se je v 100 letih od 40 hektarov zmanjšal na 0,7 ha. Poplave lanskega leta so se zgodile, presenetljivo, poleti, ker je bilo v ozračju ogromno vlage. Zaradi višjih temperatur je bilo večje izhlapevanje, padavine pa so padle v kratkem času. Zanemarjeni so bili vodotoki, ne-urejanje porečij in pozidana poplavna območja so povzročili za 10 milijard škode. Poprava škode teče prepočasi, saj so ljudje še danes v negotovosti. Problematičnih je približno 400 stavb, država pa »mečka«. Problem je preveliko število, preko 200, občin, ki niso sposobne odreagirati in ukrepati.
Slovenija se po mednarodnih primerjavah s potencialom za trajnostni razvoj uvršča med 20 najbolj priviligiranih. Imamo vse za oskrbo z vodo, s hrano, z gozdom. Leta 1960 smo bili samooskrbni s hrano, danes pa smo odvisni od uvoza. Občina Ivančna Gorica se po več kazalcih uvršča na 14. mesto v Sloveniji, smo pa v priviligiranem položaju, saj imamo priviligiran geografski položaj. Najboljši smo na demografskem področju (priselitve), potencial pa imamo še v izobraževanju.
V razpravi, ki je sledila, smo odprli še nekaj aktualnih tem. Prof. Plut vidi energetsko prihodnost države v fleksibilnih plinskih elektrarnah ter v geotermalni energiji. Ideje o jedrski elektrarni 2 ne podpira, za referendum ni dovolj podatkov, potrebujemo pa nadaljevanje delovanja obstoječe do 2048. Pogreša kulturno razpravo o energetski politiki države, kjer so vse opcije predstavljene enakovredno. TEŠ je treba zapreti, saj nas letno stane 200-300 milijonov €, toliko ima izgube. Obnovljivi viri rastejo, problem je njihova sezonskost; ta bo z razvojem hranilnikov sicer presežena, vendar ciljev do 2040 ne bomo dosegli. Vetrne elektrarne bi morale biti tam, kjer je dovolj vetra in so površine degradirane. To so n.pr. deli ob avtocesti proti Primorski. Od naselij morajo biti oddaljene vsaj 2 km. Z njimi se morajo strinjati lokalni prebivalci, ki naj bodo tudi solastniki in imajo sami koristi od njih. Za sončne elektrarne imamo vse pogoje, imamo tudi lesno biomaso, bodočnost pa je v geotermalni energiji. Imamo torej vse naravne danosti, a slabo politiko.
Tudi politiki se nismo izognili. Za vstop vanjo, prof. Plut je bil v predsedstvu, moraš imeti izdelan trden vrednostni sistem. Slovenska politika je tako degradirana, da se ljudje z normalnimi vrednotami zanjo ne odločajo. Na Zahodu se politiki od začetka usposabljajo od najnižjega nivoja in počasi napredujejo, pri nas pa brez tega vedo vse. Politike sicer volimo volilci, pojavlja pa se razmišljanje o dvopredstavniškem sistemu. Volili bi politične predstavnike kot sedaj, na drugi strani pa bi s pomočjo reprezentativnega žreba izvolili še druge predstavnike, ki ne bi bili profesionalci. Ti bi odločali o problemih skupaj z voljenimi, pred tem pa bi poslušali argumente strokovnjakov. Najprej naj bi model preizkusili na lokalni – občinski ravni. Nekaj primerov te »atenske demokracije« je že v praksi uveljavljenih.
Uživali smo v njegovem dinamičnem in iskrivem predavanju. Izvedeli smo marsikaj novega in dal nam je misliti…
Ivančna Gorica, 7. 2. 2024
Joža Železnikar
Fotografije. Jože Gregorič