Na začetku je Majda Verbič povedala nekaj besed o razstavi voščilnic, ki smo jo videli v občinski sejni sobi, kjer smo imeli predavanje. Voščilnice, skupaj jih je bilo 270, so izdelali otroci iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter odrasli iz društev. K temu jih je, kot že nekaj let doslej, povabil Svet za starosti prijazno občino, ki je najboljše voščilnice tudi nagradil.
Andrej Pešec, univ. diplomirani politolog po izobrazbi, je svoje izvajanje začel z bengalsko pesmijo o sreči, ki jo je zapel ob spremljavi svoje kitare. In kaj smo slišali o preprostem življenju? Najprej zgodbico o tem, da nam vse teoretično znanje ne pomaga, če ne obvladamo tudi praktičnega. Kaj je smisel njegovega življenja, mora določiti vsakdo sam, zato je to za nekoga lahko zdravje, za drugega denar, za tretjega kaj drugega. Čustva imajo v našem življenju veliko vlogo, pri čemer (po njegovem) negativnih čustev ni, so samo neprijetna, ki kličejo po spremembi. Jeza lahko vpliva pozitivno, ker prinese spoznanje, kaj je treba spremeniti. Spreminjamo pa lahko samo sami sebe, drugih ne.
Danes nas povsod spremljajo slabe novice (dobra novica sploh ni novica!), ki jih sprejemamo zaradi primerjave s seboj. Namreč, še vedno se nam godi bolje kot nesrečnikom iz slabih novic! Vendar lahko negativne vsebine vplivajo na naše notranje organe, največkrat prek stresa in strahu, ki ga doživljamo. Živčni sistem in s tem možgani se regenerirajo in čistijo med 10. in 12. uro zvečer, zato je treba v tem času biti v postelji.
V nas starejših je modrost, ki nam jo je prineslo življenje. Vemo, da je pametneje več poslušati kot govoriti, zato imamo dvoje ušes in samo ena usta. Recepta za srečo, po kateri vsi hrepenimo, ni, lahko pa si močno poenostavimo življenje npr. z lastno pripravo in pridelavo hrane. Če delaš tisto, kar te veseli, potem tudi stresa ni. Slediti svoji vesti in poskušati nove stvari, biti kreativen, prinaša zadovoljstvo. Znanje, ki ga imamo, je treba deliti z drugimi, predvsem tudi z mlajšimi generacijami. Učiti jih je treba o pomenu dela in kreativnosti, z otroci – najstniki je treba delati kot z odraslimi, pa bomo z njimi imeli dober odnos. Primerna komunikacija brez zapovedi, prepovedi in obsojanja nas vodi k drugim ljudem, saj tako dokazujemo svojo empatijo do njih. Če jih začutimo, bodo tudi drugi nas in dobro se bo povrnilo z dobrim, slej ko prej. Toda k dobrim dejanjem nas ne sme voditi preračunljivost in pričakovanje, da nam bo to poplačano!
Slišali smo tudi nekaj priporočil za preprosto življenje: ne slediti slepo ničemur, znati je treba pogledati stvari tudi z druge plati. Vsak problem ima vedno več rešitev, čeprav je včasih videti nerazrešljiv. Družiti se je treba z ljudmi, ki imajo za nas pozitivne lastnosti. Najti ravnotežje med delom, počitkom in razvedrilom, in to vsak dan, je umetnost. Treba se je znati ustaviti, se umiriti, poiskati primerno družbo in z drugimi ustvariti zrele odnose. Nikogar, niti svojih najbližjih, ne smemo jemati kot samoumevne in kot svojo lastnino. Nihče ni last nikogar, samo samega sebe! Ključ za lasten mir in srečo je, da se potrudiš narediti vse, kar lahko narediš. S tem ohraniš čisto vest, ki je naš krmar. Vsak lahko nekaj da in to tudi dobi povrnjeno! Egoizem je strup, zato vse znanje, ki ga imaš, deli tudi z drugimi.
Največ rezerv za svoj razvoj imamo v znanju, zato se je treba učiti do konca življenja, in v odnosih z drugimi. Ne zazirajmo se v preteklost in ne mučimo se s prihodnostjo, živimo tukaj in sedaj, tako kot živijo otroci! Mir in srečo najdeš le v sebi, ne v drugih, zato ima vsak možnost, da si svoje življenje oplemeniti sam. Imamo pa tudi obveznost, da zanj sami prevzamemo odgovornost…
Za konec smo poslušali še dve bengalski pesmi in odšli s priporočilom: »Veliko pojte!«
Ivančna Gorica, 10. januarja 2018
Joža Železnikar