Mi smo ga v petek, 22. aprila zvečer našli v ljubljanski operni hiši. Tam smo namreč, petindvajset nas je bilo, po dveh letih v živo gledali in poslušali Donizettijevo komično opero »Ljubezenski napoj«.
Že to, da smo bili po tolikem času v živo na kulturnem dogodku, je bilo posebno doživetje. V polni dvorani Opere smo sicer prevladovali starejši, bilo pa je tudi precej zelo mladih, kar vzbuja upanje. Doživetje pa je bila tudi opera, zaradi vseskozi prijetne, melodična glasbe, zaradi oblek (njihov kreator je znani Alan Hranitelj), v katere so oblekli zbor, pa tudi zaradi njene lahkotne vsebine. Skladatelj Gaetano Donizetti je bil vrstnik slavnega Verdija in Rossinija. Živel je v času od 1797 do 1848, v svojem kratkem življenju pa je ustvaril 75 oper. Mnoge so sicer pozabljene, železni repertoar opernih hiš pa še danes vključuje njegove opere Lucijo Lammermoor, Hči polka, Don Pasquale in najbolj znano Ljubezenski napoj.
Opera ime dve dejanji, glavni protagonisti pa so revni in zaljubljeni Nemorino, njegova bogata oboževanka Adina, bogati častnik Belcore in zviti padar Dulcamara. Ker je Adina bolj naklonjena Belcoreju, Nemorino žrtvuje svoje poslednje prihranke za čudežni ljubezenski napoj, ki ga ponuja Dulcamara in naj bi mu zagotovil Adinino ljubezen. Vendar se ta odloči za takojšnjo poroko z Belcorejem, ker mora ta odpotovati. Nemorino je obupan, rad bi še eno dozo ljubezenskega napoja, vendar zanj nima denarja. Z Belcorejem zato podpiše pogodbo, da bo vstopil pri njem v vojsko in tako prišel do zlatnikov. Ko se razve, da bo Nemorino po pokojnem stricu podedoval bogastvo, se okrog njega zbere cela četa deklet, ki bi ga rade imele. Adina postane ljubosumna, ko pa izve za Nemorinovo žrtev, da je zaradi nje pripravljen iti v vojsko, od Belcoreja odkupi pogodbo in izpove Nemorinu svojo ljubezen. Padar Dulcamara srečen razplet zgodbe pripiše svojemu ljubezenskemu napoju, ki poleg tega zdravi vse bolezni, pa še ščurke in stenice prežene.
O vsebini smo se prej malo podučili, čeprav nismo vedeli, da bodo pevci peli v italijanščini. Pa ni bilo prehudo, saj so opero spremljali podnapisi v slovenščini in angleščini, tako da je bilo dogajanje lahko razumeti. Glavna pa je bila seveda glasba, lahkotna in melodična, z mnogo zborovskih vložkov.
Nekje sredi opere sem se zavedela, da mi usta podzavestno vseskozi vleče na smeh, zaradi muzike, živahnega dogajanja na odru, posebnih oblačil nastopajočih, zaradi tobogana, po katerem so glavni akterji prihajali na sceno in vsesplošnega vzdušja predstave. Vsi smo si bili enotni v tem, da smo preživeli krasen večer in da si takih želimo še več.
Tu pa nastopi naša Metka, ki izbira predstave in organizira njihov obisk.
Ivančna Gorica, 24. 4. 2022
Joža Železnikar