V četrtek, 30. decembra, smo se dopoldne prek računalnikov in telefonov zbrali na Zoomu, da bi se skupaj poslovili od leta 2021. Člane Društva upokojencev in Univerze za tretje življenjsko obdobje, bilo nas je 15, je, tako kot lani, gostil Matjaž Marinček.
V dobro uro trajajočem kalejdoskopu je prepletel posnetke vseh vrst, njihova značilnost pa je bila, da je bil vsak zase nekaj posebnega. Najprej smo videli (in slišali), kako lahko tehnologija manipulira z nami in v enem posnetku navidezno združi osebe, za katere to v realnem življenju ne bi bilo mogoče, saj so živele vsaka v drugem obdobju (Tom Hanks in Kennedy, Elvis Presley in njegova hči). Sledil je dokaz, kaj zmore človeški glas, pa tudi to, kaj zmorejo stare kosti. To so dokazali s plesom starejši pari. Naslednji tovrstni dokaz je bila artistična točka 81 let stare artistke, ki se je povzpela na navidez krhko ogrodje brez varovalne mreže in se na vrhu postavila na glavo. Ob posnetku me je spreletaval srh…
Videli smo tudi, kako spretne roke iz mandarine naredijo konjička, smetano na kavi oblikujejo v vrtnico, kako se da rezati salamo, pa kako delovni dan »oddela« dojenček. Manjkale niso niti glasbene točke: slišali smo tri tenorje peti Sinatrovo skladbo »My way«, pri čemer jih je Sinatra gledal, parodijo hrvaške skladbe »Ne diraj moju ljubav« na temo korone, pa tudi Ježka, ki se je spraševal, zakaj je liter brez dna. Ni manjkalo niti točk z našimi hišnimi ljubljenčki in njihovimi sposobnostmi. Namesto pravega snega, ki ga pač ni, smo gledali posnetek zasneženih dreves in poslušali »Belo snežinko«.
Odštevanje je izvedel posnetek, ognjemet so naredile rože, program pa je zaključil Alfi Nipič s svoji večnim »Silvestrskim poljubom«. Če sem prav štela, smo videli 30 točk, do katerih sami verjetno nikoli ne bi prišli, ali pa morda po naključju, saj so bile zbrane res z vseh vetrov oziroma računalniških platform. Koliko časa je Matjaž za to porabil in koliko posnetkov pregledal, ve le on. Mi smo se ob tem zabavali, kar je bil tudi namen.
Po minulem letu se nam ravno ne bo tožilo, lepo pa bi bilo, če bi nas prihajajoče leto 2022 prijetno presenetilo z normalizacijo življenja. Želimo in upajmo, saj upanje umre zadnje…
Ivančna Gorica, 31. 12 2021
Joža Železnikar