Za nas jo je pripravil dr. Mauro Hrvatin, sodelavec Geografskega inštituta pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Peš smo se odpravile na Čožev hrib. Ker je bil lep sončen dan, je bila dobra vidljivost in s tem tudi tudi dober pogled na Ivančno Gorico in okolico.
Dr. Mauro Hrvatin nam je razložil, da geografi znane štiri geografske enote Slovenije – alpski, sredozemski, dinarski in panonski svet delijo na devet pokrajinskih tipov: alpsko gorovje, alpsko hribovje, alpske ravnine, sredozemska gričevja in sredozemske planote, panonska gričevja in panonske ravnine, dinarske planote in dinarska podolja. Nas so zanimala dinarska podolja. Podolje je pas nižjega sveta, ki se nahaja na območju hribovitih gografskih regij in ni nujno, da je sklenjeno oziroma neposredno povezano z drugimi dolinami oziroma ravninami.
Dolenjsko podolje je v smeri zahod – vzhod razpotegnjena regija v osrednji Sloveniji in je dolgo približno 45 km. Sega od Ljubljanskega barja do Novega mesta. Sestavljajo ga: Grosupeljska kotlina z Radenskim poljem, Stiški kot, Dobska uvala, Trebanjsko podolje in Mirnopeška dolina. Površje sestavljajo naplavine ponikalnic, med katerimi je najdaljša Temenica, in vmesni bolj izrazito zakraseli predeli. Vode pritekajo s severa, večinoma z neprepustnega Posavskega hribovja. Zahodni del je bolj razgiban in ima ponekod značaj hribovja. Takšna je planota s Polževim.
Nižji svet Dolenjskega podolja je pritegnil prometne tokove. Po njem potekata magistralna cesta in železnica med Ljubljano in Novim mestom. Ob prometu so glavne dejavnosti industrija, drobno gospodarstvo in kmetijstvo. Tukaj so tudi večja naselja kot so Grosuplje, Ivančna Gorica in Trebnje, manjša naselja pa so Šmarje Sap, Višnja Gora, Stična, Šentvid pri Stični, Veliki Gaber in Mirna Peč.
Seznanili smo se tudi s kamninami našega okolja. Severno od nas v Posavskemo hribovju najdemo stare paleozoiske kamnine, peščeni konglomerat in skrilavce. Na območju Dolenjskega podolja prevladuje dolomit. To je kalcijev magnezijev karbonat, ki je manj propusten in bolj drobljiv kot apnenec. Nekatere kamnine smo si lahko tudi ogledale, saj je dr. Hrvatin prinesel s seboj skrilavi glinenec, apnenec, lehnjak, dolomit, čizlakit, lapor.
Nato je s pomočjo grafov predstavil še nekaj podatkov s področja fizične geografije. Grafi prikazujejo rezultate merjenj posameznih vremenskih pojavov na bližnjih postajah za 50 let nazaj (obdobje 1961 do 2010). Podatki so nas presunili, saj nazorno kažejo, kako hude spremembe podnebja smo utrpeli v zadnjih 50 letih.
POVPREČNA LETNA TEMPERATURA
se je v Ljubljani v tem obdobju zvišala od 9,2 oC na 11,5 oC:
v Novem mestu pa od 9,2 oC na 11 oC:
ŠTEVILO DNI S SNEŽNO ODEJO
se je v Ljubljani v tem obdobju zmanjšalo od 73 na 46:
Novem mestu pa od 82 na 49:
POVPREČNI VODNI PRETOK
se je na Krki pri Podbukovju znižal od 57 m3/sek na 47 m3/sek
na Ljubljanici v Mostah od 63 m3/sek na 56 m3/sek
na Savi pri Šentjakobu od 99 m3/sek na 76 m3/sek
na Savi pri Litija od 185 m3/sek na 141 m3/sek
Zanimivi so bili tudi grafi, ki prikazujejo spremembe števila prebivalcev Ivančne Gorice, Šentvida pri Stični, Stične in Višnje Gore od leta 1869 do 2011, torej približno zadnjih 150 letih.
V Ivančni Gorici je število prebivalcev gotovo naredilo največji skok, saj je štartalo z bistveno manjšim številom kot drugi trije kraji in doseglo najvišjega med njimi. Se je pa začelo povečevati šele v obdobju po 2. svetovni vojni, zelo hitro pa raste šele zadnjih 40 let.
V Šentvidu pri Stični je število prebivalcev naraščalo bistveno bolj uravnoteženo in tudi počasneje kot v Ivančni Gorici. V prvem merjenem obdobju je imel približno 7,5 krat več prebivalcev kot Ivančna Gorica, zdaj pa jih ima pol manj.
V Stični se je število prebivalcev v spremljanem obdobju najmanj povečalo.
V Višnji Gori pa je gotovo zanimivo, da je imela pri zadnjemštetju okroglo 1000 prebivalcev in od tega je bilo točno 500 moških in 500 žensk.
Foto Tatjana Kordiš
Besedilo Olga Grum