V dveh urah nam ga je podrobno predstavil dr. Mihael Glavan, ki je že tretje leto kot predavatelj naš sodelavec.
Kaj smo torej izvedeli o Edvardu Kocbeku? Rojen je bil leta 1904 v Sv. Juriju ob Ščavnici, in to blizu oltarja, saj je bil oče mežnar in organist ter so živeli v mežnariji. Po gimnaziji v Ptuju se je vpisal na teologijo, vendar je po dveh letih študij prekinil. Vpisal se je na ljubljansko Filozofsko fakulteto in leta 1930 končal študij francoščine in jugoslovanske književnosti. Med študijem se je moral z inštrukcijami in pisanjem preživljati sam. Pisati je začel že v gimnaziji in se nato s pesmimi in eseji oglašal v Dom in svet ter Ljubljanski zvon. Prvo zaposlitev je kot pripravnik dobil na gimnaziji v Bjelovarju, nato v Varaždinu in leta 1936 končno na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Vmes je bil eno leto v Franciji, kjer se je učil živega jezika.
Tedaj je začel redno vsakodnevno pisati dnevnik, ki ga je pisal vse do leta 1980, torej skoraj do smrti leta 1981, ko je umrl za Alzheimerjevo boleznijo. V dnevnik je zapisoval poleg dogodkov tudi svoja razmišljanja in poglede, zato so ti več kot literatura. Velik uspeh je doživela prva pesniška zbirka »Zemlja« leta 1936. Zaradi eseja »Premišljevanje o Španiji«, kjer je tedaj potekala državljanska vojna, ga je škof Roman razglasil za heretika, čemur so sledile sankcije. Kocbek se ni vdal, vztrajal je, da je človek bitje telesa in duha, zato mora pri odločitvah poslušati svojo vest, ne pa se ravnati po neki doktrini. Pri tem je bil sam globoko veren.
Leta 1938 je ustanovil svojo revijo Dejanje, kjer je objavljal eseje, pesmi in prevode, njeno izhajanje pa je prekinila II. svetovna vojna. Kocbek je študiral marksizem, vendar ga ni mogel sprejeti, ker se je ta odrekel Bogu, je pa podpiral njegov socialni del in socialno revolucijo. Po okupaciji se je povezal s komunisti, s sokoli in drugimi intelektualci in je bil med ustanovnimi člani OF. Je avtor znane 4. točke resolucije OF. Maja 1942 je odšel v ilegalo, bil je pri Trstenjaku, s katerim sta prijateljevala od mladih let, nato pa v partizane. Vseskozi piše dnevnik, ki izide v »Tovarišiji« in »Listini«. Leta 1943 je podpisal znamenito dolomitsko izjavo, s katero so poenotili partizansko osvobodilno gibanje v partijski okvir in s tem doživel očitke, češ da je izdal krščanski socializem. Do osvoboditve je v štabu na Bazi 20, nato tudi minister za kulturo v povojni vladi.
Partijska prevlada njegovo kariero prekine, leta 1952 ga po izidu 4 novel v »Strahu in pogumu« dokončno upokojijo. Objavljati ne sme ničesar, zaradi česar njegova družina trpi pomanjkanje. Šele leta 1963 izide njegova pesniška zbirka »Groza«, za katero dobi Prešernovo nagrado. Ko pod vplivom Borisa Pahorja leta 1974 izda »Pričevalci našega časa«, ki govorijo o domobranstvu, zopet izbruhne škandal in obsodbe.
Opus Edvarda Kocbeka je ogromen, saj je dr. Glavan skupaj z Andrejem Inkretom uredil 8 knjig njegovega dnevnika in 16 knjig zbranih del, pri čemer pravi, da je gradiva še za 10 knjig. Gre za dobro literaturo in branja vredno je vse, kar njegovega primeš v roke. Podatki, ki smo jih o Kocbeku slišali, bodo sčasoma potonili v pozabo, ostal pa bo vtis o njegovi veličini in izziv, da morda sežemo po njegovih delih.
Ivančna Gorica, 8.2.2017
Joža Železnikar
Edvard Kocbek: Molitev
Sem, kar sem bil,
in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem in bil sem in bom,
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča.
Vse je večno, kar nastane,
rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.