Po sledi Jurčičeve pripovedi

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×
Foto Tatjana Kordiš
O Jurčiču menda vemo v naših krajih vsi veliko in proučevanje povezanosti Ivančne Gorice z njim se zdi nesmiselno. Pa je res tako?

Kdo ve, kolikokrat je Jurčič hodil skozi takratni zaselek Ivančna Gorica, ki je v času njegovega rojstva štel le 10 hiš? Za eno tako pot vemo zagotovo: okoli leta 1953 sta šla z dedom peš z Muljave na sejem v Stično. Tako beremo v njegovih Spominih na deda.

Ilustracija Miklavž Omersa

Hodila sta po takrat še prašni makadamski cesti, ki se danes imenuje Cesta II. grupe odredov. Morda bi bilo prav, da bi pri poimenovanju te ceste upoštevali dejstvo, da z izrazom »cesta« poimenujemo prometnico, ki vodi iz enega kraja v drugega in se običajno imenuje po kraju, kamor vodi. Taka je v Ivančni Gorici Ljubljanska cesta, v Ljubljani pa Tržaška, Celovška, Dunajska, Dolenjska … cesta. Torej naj se ne bi imenovala po vojaški formaciji, ampak od Ivančne Gorice proti Stični Stiška cesta, proti Muljavi pa Muljavska cesta. Jurčič je o tej svoji poti zapisal: »Precej dolgo se hodi od mojega doma do Zatičine, in sicer tako dolgo, kakor od Zatičine do doma. Na tem dolgem potu so mi povedali ded marsikaj.«

In ded mu je na tej poti povedal tudi pripoved o jami, po kateri se pride na drugi svet. Odločile smo se, da obudimo spomin na Jurčiča s sprehodom do te slovite jame.

Foto Miran Grum

Iz Stične smo se odpravile peš v Mekinje, saj je ded rekel malemu Jožeku: »Tukajle gori je Brezovščkova hosta, vidiš? (Kažejo mi ded proti severovzhodu.) Le-oni je bogat dedec že od njega dni. V njegovi hosti je tedaj jama, v jami je bil nekdaj prostorček kakor izbica in odtod se je še globoče videlo v zemljo. Izbica se je pa že zasula, samo jama je še.«

Katujce, foto Rozi Benčina

»Bil pa je neki Kadunjčar, kloštrski podložni …« nadaljuje ded. Hm, ampak na robu Mekinj pod Brezovško hosto so Katujce in tamkajšnji prebivalec je Katujčar. Katujce so prelep primer kraške vrtače v obliki kadunje ali kot tod rečejo ljudje »kaduje«. Kadunjo so ljudje po posluhu preglasovali v katujo in Kadunjčarja v Katujčarja. Nekateri še danes dvomijo, ali je Jurčič res mislil Katujčarja in s tem Katujško jamo za njegovo domačijo. A dvom je odveč, saj je Jurčič, ki si je v svoje beležke zapisoval vse, kar je izvedel, slišal, si zamislil …, leta 1862 na strani 24 b zapisal »Katujčar«.

Sken iz Jurčičeve beležke so nam prijazno posredovali v NUK

Zato smo iz Katujc zavile v Brezovško hosto in navkreber proti Katujški jami.

Foto Miran Grum

Končno je pred nami zazijal vhod v jamo, ki je po Jurčičevi zaslugi prva med številnimi kraškimi jamami na Slovenskem našla pot v slovensko literaturo. Jurčič je

Foto Tatjana Kordiš

spust vanjo opisal: »Snide se na tisti dan velika množica ljudi in menihov. Privozljajo na koncu vrvi krepelec; ta krepelec je okobalil Kadunjčar, z eno roko se je držal za vrv, z eno pa majhen motvoz, ki je bil k zvončku napeljan, da bi precej pozvonil, kadar bi ga zgrabil – Bog nas varuj! – zlodej za stegno, in bi ga potem možje tlačanje, katerim je bilo vrv izpuščati, na beli dan potegnili.«

Ilustracija Miklavž Omersa

Kljub temu, da je Jurčič zgodbo objavil v Novicah že leta 1863, je jama dolgo ostala neraziskana. Sčasoma je tudi med ljudmi začela toniti v pozabo in so zgodbo začeli pripisovati kar bolj znani in večji Šimenkovi jami v Mekinjah. To je spodbudilo nekaj domačinov iz Šentvida pri Stični, da so se povezali z jamarjem iz Cerknice in se pod njegovim vodstvom leta 1987 spustili vanjo.

Priprave na prvi spust v jamo leta 1987. Fotografijo prispeval Toni Vencelj st..

Po uspešni raziskavi jame so notranjost tudi opisali in narisali načrt, ki pa ni bil risan v merilu, saj ta prvi spust ni bil namenjen točni izmeri jame.

Opis jame – Jože Stražišar, jamarski klub Karlovica

Zato so se leta 1992 v jamo spustili jamarji Jamarskega kluba Železničar, jamo natančno izmerili in narisali njen načrt:

V zapisnik so pripisali:

Tako smo spoznali Jurčiča ne le kot pisatelja, ampak tudi kot nekakšnega dokumentarista. Navsezadnje bi pričakovali, da bo tako kraška dežela, kot je naša, premogla v literaturi več del povezanih s kraškimi jamami, a imamo samo tri: poleg Jurčičeve pripovedi Jama, po kateri se pride na oni svet, še Bogomirja Magajne Brkonja Čeljustnik in Špele Klemen Kako je Tinček padel v jamo. In kar dve sta nastali na tej naši majhni krpi Dolenjskega krasa – v Mekinjah. Špela Klemen je namreč idejo za svojo zgodbo dobila prav tu pri raziskovanju bližnje Šimenkove jame.

Smo ugotovile, da je vredno in še vedno aktualno naše kraje spoznavati tudi z Jurčičem.

Foto Miran Grum

Tatjana Kordiš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja