V torek, 7. maja, smo se člani Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica odpravili na zadnjo ekskurzijo v tem študijskem letu. Najprej smo se ustavili na Uncu, kjer smo obiskali Muzej Rudolfa Maistra, nato smo se odpeljali v Rakov Škocjan, sledil je obisk Cerkniškega jezera in nazadnje, za polno mero, smo videli še grad Snežnik.
Podrobnosti o življenju in delu generala Maistra nam je letos že predstavil dr. Miha Glavan. Maister je sicer umrl leta 1934, vendar, kot nam je prikazal vodnik Bogdan, ta na Uncu še kako živi. Tu je preživljal počitnice pri svoji teti Matildi in njenem možu Lovru Sebernikar, slednji ga je tudi šolal za vojaka intendanta. Po upokojitvi se je Maister na Uncu naselil za stalno in tu tudi umrl. Za njegovega življenja so se pri njem shajali njegovi sodobniki Župančič, Finžgar in drugi. Kako je bil povezan s tamkajšnjim življem, govori dejstvo, da je bilo 59 Maistrovih borcev s Cerkniškega. V njegovi hiši ima sedaj sedež Kovinoplastika, spominska soba pa je v Gasilskem domu, kjer so razstavljene fotografije in teksti o njegovem življenju. Pred domom je tudi kip, ki so ga postavili leta 1955. Sedaj se po njem imenujejo bralna značka, šola, pohod in društvo, kar pove, kako prebivalci še vedno ohranjajo spomin nanj.
Naslednja postaja je bil Notranjski regijski park Rakov Škocjan. Najprej smo si ogledali ruševine cerkvice sv. Kancijana, ki izvira iz 11. stoletja, nato pa smo se sprehodili po parku. Spremljalo nas je šumenje rečice Rak, globoko pod nami, ta ima kar sedem imen, in občudovali naravne mostove, ki so nastali z vdori kraških tal. Veliki naravni most smo videli od zgoraj in nato še od spodaj, kjer je njegova višina 37 metrov prišla do polnega izraza. Še višji, to je 42 metrov, je mali naravni most. Pogled v globino pod njim je bil srhljiv. Vodnik nam je pokazal vhod v Tkalca jamo in nam povedal tudi legendo o njegnem nastanku. Ob močnem deževju nastanejo velike poplave in videli smo oznake, kako visoko lahko seže voda.
Skozi Cerknico smo se nato odpeljali do Cerkniškega jezera. To je največje presihajoče jezero s površino 24 km2, raj za ptice in ribe, pa seveda tudi za ribiče. Tu smo doživeli najbolj vesele trenutke, ko se nas je vseh 20 povzpelo na voz lojtrnik in sta nas dva konja popeljala ob jezeru. Dokler smo se vozili po asfaltu, se ni dogajalo nič posebnega, ko pa je voznik zavil na makadam, smo občutili vsako luknjo. Deležni smo bili prave turbulence, poskakovanja gori in doli, ki so ga spremljali naši kriki in smeh.
Ker nam je čas dopuščal, smo se zapeljali še do gradu Snežnik. Ob asistenci vodnice Veronike smo občudovali njegovo zgodovino, ki sega v 11. stoletje, predvsem pa opremo soban, ki je ohranjena do popolnosti. Občudovali smo umetelno izdelano pohištvo in lončene peči, ki so bile celo povezane v nekakšno centralno kurjavo, pa zvonec za klicanje služinčadi, strope, vrata in ohranjena tla. Grad je bil lovski dvorec, tako da nas je že na vhodu pozdravil velik medved, polno pa je tudi rogovja in drugih nagačenih živali. Grad živi, saj je v njem tudi poročna dvorana, majhna trgovinica s spominki in razstavni prostor.
Potovanje po Krpanovi deželi smo končali s stilu, to je s kosilom v Gostilni pri Krpanu. Preživeli smo poučen in smeha poln dan, bogat z novimi vtisi in spoznanjem, kako lepa je naša dežela in kako malo pravzaprav vemo o njej. Take ekskurzije so nam zelo potrebne!
Študijsko leto tako zaključujemo na najboljši možni način. V torek, 28. maja, bo sledilo zadnje dejanje, to je formalni zaključek, nato pa poletni dnevi, izpolnjeni z drugimi dejavnostmi. Vodstvo društva pa mora že gledati naprej, saj bo treba pripraviti program za naslednje študijsko leto. Vse se vrti, počitka torej ni…
Ivančna Gorica, 8. 5. 2019
Joža Železnikar