Ambrušani pravijo, da njihova majhna vas ni le za okras. Mi pa smo ob obisku ugotovili, da to ni tako majhna vas, ki pa je poleg vsega drugega tudi za okras.
Ambrus leži na robu kraške uvale sredi mehke valovite pokrajine. Če ne bi imel nič drugega, bi bil bogat že zaradi naravne lepote. Toda kraj ima še veliko drugega bogastva – takega, ki se vidi in takega, ki se čuti.
Vaško jedro je en sam kulturni park. Najdalj smo se zamudili v njem, saj smo imeli med seboj njegovo idejno pobudnico, lončarko in keramičarko gospo Marjeto Baša.
Divji kostanj je gospa Marjeta obogatila v inštalacijo s polhovimi škatlami različnih oblik in starosti, ki so jih prispevali krajani ambruške krajevne skupnosti. Tako so v Park kulture na svojstven način zapisali del svoje zgodovine, saj je bil v teh krajih lov na polhe tradicionalen. Včasih je bistveno prispeval k preživetju ljudi, danes pa take potrebe ni več.
Mobilni telefoni so pregnali javne telefonske govorilnice na odpad. A ne v Ambrusu. Tu je literarna skupina Kulturnega društva v njej uredila knjigobežnico, v kateri si ljubitelji knjig lahko izmenjujejo knjige in s tem k branju vabijo tudi druge. Poslikala jo je članica kulturnega društva ljubiteljska slikarka Pavla Jakopič. Slike so kot ilustracija življenja v Ambrusu, saj pripovedujejo zgodbo teh krajev.
Parkirišča so manj privlačni deli naselij, a ne v Ambrusu. Tu je obogateno v trajno razstavo na prostem avtorice Marjete Baša. Razstava Življenje po življenju vabi k ogledu in k ponovni uporabi zavrženih materialov in predmetov iz lesa, kamna, železa ter kermike. Ko materiali naravno propadajo, ustvarjajo občutek minljivosti. Tu pa so na novo umeščeni v prostor in med ljudi – dano jim je novo življenje.
Župnijska cerkev sv. Jerneja je iz leta 1881, a po omembi kraja iz leta 1581 kot Ambros la chiesa di S. Bartholomeo vemo, da je tu že prej stala cerkev posvečena istemu zavetniku. Cerkev je zgrajena v baročnem slogu, prav tako glavni oltar. Posebnost je osmerokoten zvonik, vhod pa ni pod njim, ampak na nasprotni strani. V cerkvi hranijo podobo in relikvijo blaženega Alojza Grozdeta, ki je zadnjo noč življenja prespal v bližnji Vidmarjevi hiši. Pred cerkvijo so posadili mlado vaško lipo.
Na cerkvenem pročelju je sončna ura, ki jo je leta 1927 naslikal ljudski slikar Anton Jug. Bil je vojak v 1. svetovni vojni, a se po vojni ni vrnil v svoj domači Solkan, ker je ta pripadel Italiji. Od leta 1926 do smrti 1943 se je zadrževal v Suhi Krajini in za prenočišče in hrano poslikaval pročelja hiš, kužna znamenja, gostinske prostore …
Mozaik smo mi vsi, pravijo domačini. Keramične ploščice na zidcu pred župniščem so delo vseh generacij krajevne skupnosti Ambrus. Na njih so svoje dlani v večini odtisnili otroci, ki so sodelovali na ustvarjalnih delavnicah z glino pod mentorstvom Marjete Baša, vodje likovne skupine Kulturnega društva Ambrus. Barve ploščic simbolizirajo njihovo neokrnjeno naravo. Mozaik pa sporoča, da so otroci njihovo največje bogastvo, da so skupaj in v sožitju z naravo močnejši in lahko dosežejo več.
Ogledali smo si tudi Kulturni dom, kjer ustvarjajo vsi ti ljubiteljski umetniki.
Seveda smo se tudi sprehodili po vasi in si ogledali še delček njihove naravne dediščine – b’č pod cerkvijo. B’č ni več v uporabi in dostop do njega je nekoliko neroden. A verjamemo, da bo tudi ta za Suho Krajino tako značilen vodni vir dočakal, da ga pridružijo svojemu Parku kulture.
Tatjana Kordiš
Foto Tatjana Kordiš in Rozi Benčina