Nekaj malega smo že spoznale, a je pred nami še veliko dela. Zelo pomembno je, da najdemo prave zgodovinske vire. Zato je bilo za naše delo zelo dobrodošlo, da so ravno v tem času v Muzeju krščanstva v Stični odprli razstavo Stiški urbarji iz 16. stoletja. Obiskale smo jo in s seboj povabile še nekaj prijateljev.
Sprejel nas je muzejski kustos zgodovinar Tadej Trnovšek, ki se je zadnjih dobrih šest let poglabljal v šest ohranjenih stiških urbarjev iz 16. stoletja. Prav on je avtor knjige o teh urbarjih in avtor razstave. Vodil nas je po njej in nam pojasnjeval, kaj vse nam urbarji povedo. Bil je tako prijazen, da je nekatere urbarje vzel iz vitrin, si nataknil bele rokavice in nam pokazal pisavo in nekatere zanimive vsebine. Urbarji so namreč v slabem stanju in praviloma niso dostopni za listanje in pregledovanje. Njihove vsebine so zdaj digitalizirane.
Zvedeli smo da je bil v 16. stoletju najpogostejši priimek stiških podložnikov Kastelic, najpogostejše moško ime Jurij, da so ženske le redko imenovali po imenih – omenjene so običajno le kot žene, vdove, matere imenovanih moških. Pa da v je imelo v času prvega od teh urbarjev le 35% stiških podložnikov priimke, a do konca 16. stoletja to število ni prav dosti naraslo, komaj na 44%.
Najpogostejši poklici so bili kovač, čevljar, mlinar, zidar, krojač … Pridelovali so pšenico, oves, rž, proso, ječmen in lan, ajde urbarji ne omenjajo, koruze itak v Evropi še niso poznali. Za desetino so oddajali tudi živali: prašičke, jagnjeta, kokoši, jajca, piščeta, kopune.
V stiškem gospostvu je bila pomembna vrsta tlake tovorjenje. Tovorili so večinoma z voli, kajti konjev ni imelo veliko kmetij. Za samostan so tovorili led, vino, vodo, sol, mošt, celo ribe. Informacij je bilo še obilo. Za naš krožek je najbolj zanimiva, da Ivančne Gorice v tem času ni še nikjer omenjene, z njenega današnjega območja je v urbarjih omenjena le vas Studenec.
Gospodu Tadeju Trnovšku smo hvaležni za tako prijeten način bogatenja našega znanja.
Tatjana Kordiš