Po kratki uvodni predstavitvi Jožice Lampret je besedo dobila gostja in nas 41 članov za dve uri s svojim sproščenim nastopom priklenila na stole.
Mojca Širok je po izobrazbi profesorica slovenščine in italijanščine, magistrirala pa je iz sociologije kulture. Svojo poklicno pot je začela kot novinarka Mladine, leta 1999 – 2003 je prevzela na RTV Ljubljana mesto dopisnice iz Rima in Vatikana. Po vrnitvi domov za nekaj let, se je v Italijo ponovno vrnila za 10 let. Pred kratkim se je vrnila. Sedaj je novinarka na TV.
Predstavila nam je način, kako poteka tako delo sedaj in kako je potekalo na začetku njene poklicne poti. Kriza in z njo povezano varčevanje sta dopisniško mrežo zmanjšala na minimum, saj je od nekoč šestih dopisnikov iz Rima na koncu ostala edina. Medijski prostor se je spremenil, nekateri poklici (poklicni fotograf npr.) so izginili, mladi novinarji nimajo več dela za nedoločen čas. Internet je usoden predvsem za tiskane medije, ki izgubljajo bitko z njim.
V drugem delu je Mojca Širok povedala nekaj več o svojem rimskem obdobju. Njeno dopisniško delo je zahtevalo poznavanje Italije, za katero pravi, da je tako raznolika, da jo je težko razumeti. Je država držav, od tod izvira tudi njena politična nestabilnost. Jug Italije je na ravni tretjega sveta, čeprav je država tam pustila milijarde. Razlog je v delovanju treh kriminalnih združb – mafije, ki so zasidrane tako v teritoriju kot v glavah ljudi. Država nad eno tretjino ozemlja nima nikakršne oblasti, ker je daleč, mafijci pa so med tamkajšnjimi ljudmi. Kolateralna škoda, kot je dejala, tega raziskovanja, so njene tri knjige. Tam je uporabila gradivo, ki ga zaradi omejenega časa za televizijska (1minuta 30) in radijska javljanja ni mogla porabiti. Pri svojem delu si je zgradila tudi svojo socialno in novinarsko mrežo, iz katere je črpala podatke. Posebna zgodba je Vatikan, kjer uradno ne dobiš ničesar.
Iz občinstva je dobila nekaj vprašanj, na katera je suvereno odgovarjala. Izvedeli smo precej o ozadju novinarskega dela, do katerega kot gledalci sicer nimamo dostopa, pa tudi to, da je naša gostja res novinarka v dno duše, saj je polni dve uri sproščeno, zanimivo, pa tudi duhovito govorila brez enega samega listka v roki.
Hvala, Mojca, in še veliko novinarskih uspehov !
Ivančna Gorica, 6. 12. 2016
Joža Železnikar