Kaščarjeva gospodinja Olga Kastelic nas je prijazno sprejela, ko smo prišle na obisk k njej na Benek gledat grajsko kaščo. Kašče so bile prvotno gospodarska poslopja priviligiranih družbenih okolij – gradov, graščin, samostanov in bogatih kmetov. Bile so seveda zidane in velike. V naši občini imamo dve taki imenitni kašči: samostansko žitnico v Stični in grajsko kaščo dvorca Kravjek v Leščevju. Šle smo si ogledat slednjo in podoživet njeno zgodbo.
Nad Leščevjem smo se pri cerkvi sv. Janeza Krstnika ozrle na levo stran. Na naši desni je na vzpetini Roje že v 12. stol. stal utrjeni grad Weineck. Ime je dobil po slovenski besedi vinjek, saj je bil hribček takrat poraščen z vinogradi. Kasneje so ga ljudje preimenovali v Kravjek. Po njegovem prvem padcu v bojih za celjsko dediščino, je v dolini pod njim začel rasti dvorec Weineck, ki ni imel več značaja trdnjave. To je bil Kravjek II ali kot so ga preimenovali ljudje – Benek. Ker so zgornji grad obnovili, sta nekaj časa stala oba in nam je zato Valvasor na svojih risbah lahko ohranil podobo obeh.
Oba gradova sta menjala vrsto lastnikov. Spodnjega je že v zelo slabem stanju kupil veletrgovec Fran Fortuna, ki je bil med drugim tudi lastnik gradu Podsmreka, pa tudi Gradička v Stični. Grad je do konca porušil in kamenje razprodal kot gradbeni material. Ni pa porušil kašče. To je prodal in kupci so si v njej uredili bivališče. Kasneje so si postavili novo hišo, pri kateri se še vedno reče Pri Kaščarju.
V stanovanje predelani del kašče zdaj služi odlaganju in hranjenju razne robe, gospodarski del pa je še verna podoba nekdanje kašče in služi raznim opravilom.
V bližnjo skupinico drevja smo si šle ogledat, kaj je še ostalo od dvorca Kravjek, ki mu je Josip Jurčič namenil tako pomebno vlogo v naši literaturi. V prvem slovenskem romanu Deseti brat ga je spremenil v grad Slemenice. Tu je v Jurčičevem času živela graščakova hči Johana Ott, ki je našemu pisatelju ukradla srce in ji je v romanu namenil vlogo Manice. Danes je od gradu samo še nekaj kamnitega zidu.