V četrtek, 11. marca, smo se zopet srečali na zoomu. Tokrat smo prisluhnili (in ga i seveda tudi videli na ekranih) mlademu dr. Luki Zibelniku, slovenistu in sociologu kulture, ki že dvanajst let živi in dela v Clevelandu. Na tamkajšnji državni univerzi vodi lektorat za slovenski jezik. Iz prve roke smo torej izvedeli, kako so prišli in kako živijo sedaj Slovenci v Clevelandu.
Priseljevanje Slovencev v Ameriko se je začelo že v 19. stoletju, čeprav bi težko govorili o Slovencih, saj so se opredeljevali različno. Mesto Cleveland je tedaj imelo veliko industrije (npr. Rockefellerja), bilo je bogato z veliko delovnimi mesti tudi za neizobražene ljudi, ki niso znali jezika. Priseljevanje je potekalo v štirih valovih. V prvem valu od leta 1880 so prihajali ekonomski imigranti, predvsem mladi nekvalificirani moški. V drugem valu po I. svetovni vojni so bili to predvsem Primorci, v tretjem valu po II. svetovni vojni pa predvsem politični emigranti. Četrti val priseljevanja je bil nato v 60 in 70-ih letih, šlo je za ekonomsko imigracijo, saj so ljudje iskali zaposlitev in denar. Slovenci so se naseljevali skupaj na posameznih območjih Clevelanda, pa tudi drugje v Ameriki. Veliko so delali, dobro so zaslužili, računali so na povratek domov, zato se za šolanje otrok in učenje jezika najprej niso brigali. To je prišlo šele z naslednjimi generacijami, ko so se izšolali za zdravnike, odvetnike in druge visoko izobražene poklice. Z njimi se izgublja tudi slovenski jezik, ne pa tudi kultura, ki jo gojijo še naprej.
Kultura je raznovrstna, od polke do opere, literature, radijskih programov in časopisov. Poseben fenomen je t. i. »cleveladska polka« in njen najbolj znani izvajalec Frenk Jankovich, pa polka-maše in množični koncerti, kjer se vedno zraven tudi je. Hrana mora biti slovenska, klobasa, potica in goveja juha n.pr., ohranjajo stare recepte in prirejajo tudi kulinarične delavnice. Kultura je tudi v cerkvah, ki jih gradijo s svojim denarjem, v njih pa poleg bogoslužij poteka tudi sobotno šolanje otrok v slovenskem jeziku in kulturni dogodki. Gradijo narodne domove, ki so središča kulturnega in družabnega dogajanja.
Posebnost so Bratske podporne jednote, ki so najprej služile nudenju socialne varnosti priseljencem v primeru bolezni, smrti ali izgubi dela, so pa omogočale tudi druženje in ohranjanje slovenskih navad. Danes dve enoti še delujeta kot zavarovalnici.
Po oceni je sedaj v ZDA okoli 300.000 oseb slovenske narodnosti, naseljenih v šestih državah. Raba slovenskega jezika peša, saj ga govorijo le še doma, slovenska skupnost pa je še vedno živa. Prirejajo veliko dogodkov in srečanj, sedaj sicer na daljavo, na katerih so vedno v slovenskih narodnih nošah. Pri njih so gostovali vsi znani slovenski ansambli, trenutna zvezda pa je seveda košarkar Luka Dončič, ki tudi prihaja mednje. Zanimivo je, da se prvih petdeset let priseljevanja sploh niso prilagajali ne jeziku ne ameriškem načinu življenja, pa so vendarle preživeli in si finančno opomogli. Angleščine so se začeli učiti šele kasneje, ko so se preseljevali na druga območja v ZDA.
Zanimivo in dinamično predavanje dr. Zibelnika je bilo uvod v letošnji občni zbor društva. Udeležilo se ga je, na zoomu seveda, 28 članov. Na dnevnem redu je bilo poročilo predsednice Jožice Lampret o lanskoletni dejavnosti društva, ki je bila zaradi korone okrnjena oziroma prilagojena trenutnim razmeram. Slišali smo poročilo o lanskem finančnem poslovanju, ki je bilo ugodno in smo ga zaključili s presežkom. Dejavnost društva v letu 2021 bomo morali še naprej prilagajati trenutnim razmeram, zato poteka večinoma na daljavo. Tudi finančno poslovanje je težko predvideti, saj razpisa občine in ministrstva za izobraževanje še nista objavljena. Trudili se bomo delati v obsegu, ki ga dopuščajo trenutna sredstva. Občni zbor smo vključno z glasovanjem o poročilih in načrtih za 2021 (tega smo se tudi naučili po zoomu!) končali ob 20. uri. Bilo je drugače, toda zmogli smo!
Ivančna Gorica, 12. 3. 2021
Joža Železnikar