Po Namibiji nas je v torek, 12. decembra, popeljala z besedo in sliko Urška Petek. Na Osnovni šoli Stična poučuje slovenščino in geografijo. Slednjo je to pot skupaj s hčerko Tinkaro preizkusila v živo, z doživetji s poti pa seznanila tudi nas, 23 članov društva. Na 18-dnevno potovanje je njiju in še 24 drugih potnikov popeljal znani Zvone Šeruga.
Namibija je afriška država, velika za 40 Slovenij, vendar redko naseljena, saj ima le približno 2,5 milijona prebivalcev. To ne čudi, saj je njen velik del Namib, najstarejša puščava na svetu, ki sega vse do Atlantskega oceana in je praktično brez padavin. Glavno mesto je Windhoek 1.700 metrov nad morjem. Prvi kolonizatorji so bili Nemci, od tod ime glavnega mesta; ti so odkrili diamante, zlato, srebro in nekaj drugih rud. Kasneje so jih priključili Južnoafriški republiki, kjer je vladal aparthajd in so bili avtohtoni črni prebivalci praktično brez pravic. Združeni narodi so jo osamosvojili in danes je v vsakem pogledu samostojna in varna država.
Potovanje je bilo zelo »prvinsko«. Skupina se je vozila, voznice so bile večinoma ženske, v šestih avtomobilih, težkih »terencih«, saj so bile poti večinoma gramozne, makadamske, sipine, pesek. Šeruga jih je že prej opozoril, da higienski pogoji ne bodo taki, kot so jih sicer vajeni, ne bo tušev, pa tudi ne stranišč, saj niso spali v apartmajih. Ker so prišli v namibijsko zimo, so bila noči zelo hladne, celo do -10 . Prenočevali so v svojih šotorčkih »za cesto«. Ko so se ustavili, so zakurili ogenj, kurivo so vmes morali nabrati sami, in kuhar Ludvik, ki je bil z njimi, je skuhal večerjo.
Vozili so po savani z visoko šopasto travo in posameznimi redkimi drevesi in imeli priložnost videti vse vrste živali, tipične za Afriko: zebre, antilope, žirafe, pa tudi puščavske slone in celo leva. Urška je vse to vestno poslikala. Dnevno so prevozili od 100 pa do 500 kilometrov. Obdelovalne zemlje je le 1 %, vendar velika večina prebivalcev živi od kmetijstva, večinoma živinoreje. Imajo predvsem krave, ki živijo v velikih ogradah. Kovid jih je precej zdesetkal, ker živine niso mogli prodati.
Poseben vtis je pustila puščava Namib, po kateri so hodili, saj so sipine, ki jih oblikuje veter, čudo narave. Videli so več kot 500 let stara drevesa, pa tudi živali. Od puščave so se pomikali proti severu k mrzlemu Atlantiku. V dolžini 500 kilometrov se razprostira »park okostij«, ladij, ki so nasedle. Srečali so množico morskih levov, ki so jih slišali, predvsem pa vonjali, saj zelo smrdijo, pa tudi grizejo. Naleteli so tudi na večjo skupino otrok, ki ne hodijo v šolo, živijo v svojih kolibah, izdelujejo izdelke iz kamna in kositra, tega imajo zelo veliko, in jih prodajajo turistom.
Poseben vtis je pustilo srečanje s plemenom Himbe v majhni vasici, kjer so tudi spali v kampu. Oče je poglavar, katerega naloga je skrbeti za »sveti« ogenj, ima pa tri žene, ki delajo vse in menda dvajset otrok. Živijo od koz. Žene se mažejo s kozjo mastjo, pomešano s peskom in imajo zelo lepo kožo, čeprav se sploh ne umivajo. Oblečeni so komajda, imajo le spredaj in zadaj krpe blaga. Njihove frizure govorijo o tem, ali so poročeni ali ne. Poglavarju je bila všeč Urškina hči Tinkara, ker ima lepo ime, je svetlolasa in nasmejana, pa bi jo vzel za svojo četrto ženo. Domačini so jim skuhali domačo kozo, ki je je bila deležna tudi sosednja vas, otroci pa so uživali v »belskih« makaronih z golažem. Te so pojedli kar z rokami.
Obiskali so tudi Etošo, največji narodni park v Afriki, ki je velik kot Slovenija. Ti so namenjeni izključno varovanju živali. V kampu, ki je tu, so prespali, po poteh so se vozili sami, vendar iz avtov niso smeli izstopiti. Srečali so vse možne živali, te živijo v medsebojni simbiozi, le z levi je ni. Park ima veliko naravnih in umetnih napajališč, kjer se živali shajajo in napajajo.
Nepozabno potovanje, je sklenila Urška. Uživali so v prvobitni naravi, gledali sončne zahode, ponoči zvezdno nebo in rimsko cesto, na cestah so dajali prednost živalim, preživeli so ob redkih možnostih tuširanja in še redkejši internetni povezave. Drugačen svet, pa tako lep…
Fotografije: Jože Gregorič, spletna stran Šeruga
Ivančna Gorica, 13. 12. 20223
Joža Železnikar