Koliko vemo o človeški ribici?

Da ne prav veliko, smo lahko ugotovili na prvi letošnji torek, to je 7. januarja.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Prek štirideset članov Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica je tedaj namreč prisluhnilo Gregorju Aljančiču in dr. Petru Trontlju. Svoje predavanje sta naslovila »Človeška ribica, skrivnostna prebivalka slovenskega Krasa in stiškega podzemlja«.

Jožica Lampret, predsednica društva, je najprej kratko predstavila predavatelja. Gregor Aljančič je vodja Jamskega laboratorija Tular v Kranju., ki je bil ustanovljen že leta 1960. To je edini laboratorij, kjer proučujejo in razmnožujejo človeške ribice izven njenega naravnega habitata. Dr. Peter Trontelj je profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in vodja oddelka za biologijo, ki se poglobljeno ukvarja z raziskovanjem človeške ribice. In kaj smo izvedeli?

 

Kratka zgodovina raziskovanja

Gregor Aljančič nas je popeljal skozi zgodovino raziskav človeške ribice. Pred 330 leti je prve zapise o njej naredil že Valvasor, ko je raziskoval Kras. Po pripovedi domačinov iz Logatca se ta nahaja v izviru Lintvern, od koder jo poplave prinesejo na bližnje travnike. Rekli so ji »mladi zmajčki«. Znanstveno jo leta 1762 prvi opiše Scopoli, ki so mu jo iz stiškega virskega izvira na vpogled prinesli menihi iz samostana. Dve leti kasneje je dobila latinsko ime Proteus anguinos, ki ji ga je dodelil Laurenti. Raziskoval jo je tudi Žiga Zios, ki je ribico celo imel v svoji palači. V članku za Laibacher Wochenblatt jo je opisal in jo poimenoval »bela riba«. Tedaj so jo tudi naslikali v akvarel tehniki. Leta 1825 je na Viru nastal »Stratilov protokol«. Stratilu jo je prinesel posestnik Janez Kek in trdil, da je izlegla tri mladičke. V tristoletnem raziskovanju je virska človeška ribica torej imela veliko vlogo.

Več o človeški ribici

Človeška ribica je sicer prebivalka dinarskega Krasa, ki seže od Trsta do Črne Gore. Ker živi v podzemlju, jo je težko raziskovati, zato jo znanstveniki še danes ne poznajo dovolj. Tako še ni povsem jasno, ali se razmnožuje z jajčeci ali živorodno. Ločijo dve glavni vrsti, to je bela in črna. Črna je še bolj redka od bele in živi le v Beli Krajini. Odkrili so devet podvrst, ki se med seboj razlikujejo in se med seboj ne mešajo. Virska je ena od njih.

Žival je ogrožena in zaščitena. Ogroža jo onesnažena voda, škodijo ji predvsem nitrati in kloridi. Onesnažen je tudi stiški izvir. Če jo želimo očuvati, jo je treba po besedah dr. Trontlja dobro poznati. Problem je, ker živi v podzemlju in pravzaprav ne vemo, kje. Do nje je možno priti le s potapljači v jamskih vodah. Tako so s posebnim projektom dobili več sto živali, ki so jih izmerili, stehtali in jim odvzeli DNK. Ocenjujejo, da celotna populacija na Pivškem šteje kakih 20.000 primerkov, vendar je med njimi malo mladih.

Človeška ribica dočaka do sto let. Je dvoživka in se prehranjuje z drobnimi rakci in drugimi vodnimi živalmi. Brez hrane zdrži tudi 10 let, in to brez posledic. Če izgubi kakšno od štirih nožic, ji v nekaj mesecih zraste nova. Odloži 20 do 70 jajčec, ki jih prilepi pod skale in tudi čuva pred plenilci. Po štirih mesecih se izležejo paglavci, za to, da doraste, pa potrebuje 15 do 20 let. Velika je približno 20 cm, vendar je njen organizem trikrat bolj kompleksen kot človekov. Zato ni čudno, da je zanimanje mednarodnih znanstvenikov zanjo tako veliko.

V svoji sredini imamo torej svetovno znamenitost, pa se je zavedajo le redki. Med njimi so gotovo člani študijskega krožka »Domoznanstvo«, ki so jo pod vodstvo Tatjane Kordiš imeli priliko spoznati že prej. Pa mi drugi? Predavanje nam je vsaj nekoliko odprlo oči in razširilo obzorje, pa tudi vzbudilo ponos na našo virsko človeško ribico. Upam!

Ivančna Gorica, 8.1. 2020

Joža Železnikar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja