Kam gre naš svet?

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Prejšnji predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel nam je v torek, 10. januarja, poleg »nogometa brez žoge« natresel še precej svojih izkušenj in modrih misli, ki vzpodbujajo k razmišljanju. Govoril je o današnjih mladih, s katerimi se srečuje pri svojem sedanjem delu in o bodočnosti, kot jo pričakuje.

Po tem, ko mu je potekel status predsednika Računskega sodišča, se je odločil, da se poda v gospodarstvo in da vidi življenje tudi z druge strani. To priporoča tudi politikom, ministrom in poslancem, saj bi jim taka izkušnja zelo koristila. Področje delovanja bi morali menjati vsakih nekaj let in zato je za sedanje generacije nesprejemljivo, da bi nekje delali 20 let (za nas je bilo to normalno). Kariere mladi vidijo v tujini, saj sicer ne bodo uspešni. To ne velja le za raziskovalce in druge visoko izobražene ljudi, za katere je to normalno, temveč tudi za take, ki tovrstnih ambicij nimajo. Mladi danes ne priznavajo nobene avtoritete, (kakšen šef neki!), delali bodo sami kot podjetniki, lastniki. To sicer ni najslabše, vendar izraža vsesplošen egoizem, ki se odraža tudi v družbi.

V Odlazkovem »medejskem imperiju«, ki ga Vesel sedaj vodi in se tam ukvarja tudi s kadrovanjem, so vedno zaposlovali mlade (kolikor jih gre »ven« – v pokoj, mora novih priti noter). Opaža, da imajo mladi, letniki 2000 (»milenijci«) in mlajši, popolnoma druge vrednote in vzorce obnašanja, kot smo jih imeli mi. Vsak bo delal sam, avtoriteta ga ne briga, domov bo šel ob štirih, delal bo na domu (zapuščina covida!), rabi dan zase, zato bo delal samo štiri dni na teden. Nima ambicij, da bi ustvaril nekaj velikega, želi pa videti svet, potovati, se družiti in imeti čas zase in za šport. Kult prostega časa je bolj pomemben kot denar. Mi, stari, smo jim že omogočili vse (sedaj imamo velike prazne hiše), več ali manj so preskrbljeni, želijo se le imeti dobro. V četrtem letniku srednje šole imajo svoje avtomobile, in to ne slabe, živijo v popolnem blagostanju, zato si ničesar več ne želijo. Brez želja pa ne moreš biti uspešen, lačen moraš biti uspeha, ali pa moraš neko dejavnost imeti zelo rad (hobi, šport), da v njej uspeš. Nimajo nobene želje po napredku in nobenega občutka, da bi kaj naredili za skupnost, ker se jim to ne izplača! O solidarnosti čez 20 let ne bo več govora, kar bo za družbo prekletstvo!

Oče je bil gradbenik, zato je moral Vesel delati tako ob koncih tedna kot med počitnicami, pozna fizično delo. Šolanje je tedaj pomenilo lažje življenje, ne pa zagotavljanje nekih posebnih položajev in privilegijev. Sedaj je narobe to, da otrokom ni treba več delati prakse v počitnicah, nimajo več stika s praktičnim delom in resničnim življenjem. Fantom smo ukinili še vojaščino in sedaj so pri mamicah do 35.leta. Kot družba, ocenjuje Vesel, smo tu odpovedali.

Vesel je, tudi zaradi nogometa, prepotoval velik del sveta in živel v različnih državah, zato ve, da je življenje v Sloveniji dobro, varno, z lepo očuvano naravo in dokaj visokim življenjskim standardom. Kot ilustracijo je navedel primer Kolumbije, kjer hotela ni smel zapustiti brez varnostnika, ker je bil »preveč bel«. Razvadili pa smo mladino do konca! V skupini, ki jo sedaj vodi, imajo 1570 zaposlenih, od tega 400 invalidov. Podjetje se ukvarja s tiskom, mediji, tudi radijskimi, s predelavo odpadkov in še s čim. Invalide, ki jih zaposlujejo, bi morali videti naši razvajeni otroci, da bi spoznali, kako so ti ljudje zadovoljni, da imajo delo in da nekaj ustvarjajo.

Želja po uspehu je sedaj najbolj vidna v športu, kjer igraš sam proti drugim. Ker naši otroci niso več lačni uspeha, v bogatih državah v nogometnih ekipah prevladujejo črni tekmovalci (francoska reprezentanca je imela enega samega belega igralca). Imigrantski otroci iz Afrike živijo v getih, kamor si niti policija ne upa. Navedel je primer italijanskega mesta Reggio Emilia, zibelki italijanske države. Tam imajo avtobuse, ločene za imigrante in Italijane. Najprej pripelje avtobus, kamor vstopijo priseljenci, nekaj minut za njim pa še drugi, kamor vstopijo Italijani. To je dogovorjena segregacija, ker se priseljeni ne asimilirajo. Otrok-imigrant mora uspeti, ker je lačen uspeha. V razvitem svetu pa te želje ni več, zato tudi ni uspeha.

Kam bo v nadaljevanju pripeljal tak razvoj, naša generacija še ne bo videla, naši otroci in vnuki pa ga bodo že deležni. Vesel ocenjuje, da čez 20 let, ko se bo upokojevala njegova generacija, pokojnine ne bodo več samoumevne, naši vnuki pa na kakšno medgeneracijsko solidarnost ne bodo mogli več računati. Morda gre za preveč črnoglede napovedi, pa tudi za posploševanja, saj vsi danes ne živijo v absolutnem blagostanju, vendar je dobro zanje vedeti. Od globljega vpogleda v mladi svet smo mi že odtrgani, zato ga je dobro vsaj od daleč spoznati.

In če lahko kaj naredimo za svoje vnuke, storimo to danes, predvsem pa uživajmo življenje, dokler lahko!

Ivančna Gorica, 15. 1. 2023

Joža Železnikar

Fotografiji: Jože Gregorič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja