Gremo v Mirno Peč!

Decembrsko torkovo predavanje je (po naključju) potekalo 3. decembra, ki je tudi Dan kulture. Tako smo ga na kulturen način preživeli v Mirni Peči, kar pa ni bilo naključje. Več kot 50 študentov se nas je v gosti megli odpeljalo na kraj dogodka v Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, kjer smo doživeli lepo dopoldne.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×
Pri Lojzetu Slaku

V muzeju, ki ga je Občina Mirna Peč odprla lani, nas je pričakala vodnica Mojca in nas popeljala po življenju in delovanju Lojzeta Slaka, legende slovenske narodno-zabavne glasbe. Izvedeli smo, da je bil glasbeni samouk, saj se je igranja na stričevo diatonično harmoniko naučil sam, in to na skrivaj. Kot najstnik se je kalil na ohcetih. Leta 1958 je ustanovil ansambel še z dvema bratoma, šest let kasneje pa je nastal Ansambel Lojzeta Slaka, ki so se mu pridružili pevci Fantje s Praprotna. Skupaj so nastopali 47 let, posneli 58 albumov, 531 pesmi, prodali 10 milijonov nosilcev zvokov in nastopali po Evropi, Ameriki in enkrat celo Avstraliji. Lojze Slak je umrl leta 2011.

Muzej je opremljen z najnovejšo tehniko, razstavljeni eksponati pa so last Slakove družine. Na avdio-video točkah je mogoče poslušati in gledati Slakove skladbe, na stenah pa je po desetletjih s slikami in teksti prikazano njegovo delo. Na zlati steni so vse njegove »pozlačene« plošče, na ogled je tudi glasbena soba z originalnim pohištvom, kjer je ansambel vadil. Posebnost razstave je rekonstrukcija odra, na kakršnem je Slak običajno nastopal, sedaj pa je na razpolago tudi obiskovalcem. Po načinu karaok lahko ti zaigrajo na diatonično harmoniko in naredijo svoj »harmonika šov«, ki je tudi posnet na video. Naša pogumna fanta Jože in Janko sta to tudi naredila. Jože je »zaigral« znano V dolini tihi, Janko pa kar Čebelarja. Pri tem ju je spremljala tretjina pevskega zbora Harmonija, pa še avditorij je pomagal. Smeha je bilo na pretek! Posnetek sta oba godca še med ogledom že prejela na svojo elektronsko pošto in računam, da si ju bomo lahko še kdaj pogledali.

V zgornjem nadstropju je razstava »Čebelji svet«. Tu smo videli čebelnjak in nekaj čebelarskih pripomočkov, glavna znamenitost pa je interaktivni paviljon, sestavljen iz čebeljih satnic. Ima obliko kupole, visoke 3 metre, sestavljajo pa ga šesterokotne satnice iz lesa. Za njimi so skrite fotografije, video posnetki in razno drugo gradivo o čebelah, pogledati pa si ga je mogoče s po močjo posebne aplikacije, če si jo naložite na pameten telefon. S pomočjo VR-očal pa smo lahko stopili v tridimenzionalni čebelji svet in poleteli z njimi.

Pri Tonetu Pavčku

V muzeju Toneta Pavčka ni, razen na nekaj posnetkih skupaj s Slakom, zato smo se odpeljali v Šentjur, njegovo rojstno vas. Tam so leta 2015 odprli paviljon, imenovan Pavčkov dom, v katerem je stalna spominska zbirka njegovih knjig, fotografij in nekaterih predmetov. Ob cerkvici sv. Jurija je njegov spomenik z nekaj njegovimi verzi. V to cerkvico smo se zatekli pred meglenim mrazom in tu nam je vodnica Mojca predstavila Pavčkovo življenje in delo.

Z materjo, oče je živel in delal v Ljubljani, sta živela v majhni hiški – zidanici na pobočju nad vasjo. Mati je kot dninarica težko preživljala sebe in oba otroka, zato je bila v hiši doma revščina. Bil je sicer bolehen, toda radoživ otrok, zato osnovne šole, predvsem pa stroge učiteljice Pavle, ni maral. Bil pa je dober učenec, zato mu je oče omogočil gimnazijo v Ljubljani in nato pravno fakulteto. Vendar tega poklica Pavček ni nikoli opravljal. Bil je novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe. Predvsem pa je bil pesnik. Izdal je 42 knjig za odrasle in otroke, večinoma pesmi, nekaj je tudi proze. Kot pesnika smo ga malce pobliže lahko spoznali s pomočjo članov novega krožka Umetnost pripovedovanja in branja, ki so interpretirali šest njegovih pesmi. Matjaž, mentor krožka, je svojo prebral kar s prižnice in s tem požel aplavz in smeh.

Vodnica nam je povedala še nekaj o cerkvici, kjer smo se nahajali. Gre za gotsko-baročno cerkvico, posvečeno sv. Juriju. Posebnost je pozlačen oltar, na katerem so poleg Jurija še svetniki Martin, Anton Padovanski in Janez Evangelist. Posebnost je tudi poslikava prezbiterija.

V Pavčkov dom smo se vrnili zato, da smo pogledali film, v katerem nastopa Pavček sam. Govori o svojem življenju in prebere tudi nekaj svojih pesmi. Te je pisal do konca življenja, zadnjo zbirko je že po njegovi smrti, umrl je leta 2011, izdala njegova hči Saša.

To dopoldne, ki je minilo, kot bi mignil, smo tako imeli kar dve predavanji in lepo proslavili tudi kulturni praznik. V soncu smo se vračali domov, bogatejši za nova znanja in spoznanja, pa seveda pripravljeni na nova doživetja.

Ivančna Gorica, 4. 12. 2019

Joža Železnikar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja