Čebelice, čebelice, ve naše ste prijateljice…

Zadnje torkovo predavanje na naši UTŽO 8. maja je bilo nekaj posebnega. Potekalo je v naravi na Vrheh pri čebelnjaku družine Pevec. Spoznavali smo čudoviti svet čebel in slišali marsikaj, kar nam je še povečalo spoštovanje do tega čudeža narave.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Zakonca Pevec, Jožica in Franc, ki se je sicer držal bolj v ozadju, sta nas najprej pozdravila z medenim aperitivom in pecivom. Jožica je nato povedala nekaj o zgodovini čebelnjaka, pred katerim smo se nahajali. Doma je iz vasi Vrhe, kjer je bil čebelnjak skoraj pri vsaki hiši, tako da je s čebelami živela od otroštva. Tudi njen mož je bil od nekdaj ljubitelj čebel in je imel vedno nekaj panjev. Sedanji čebelnjak je doživel nekaj dograditev, tako da je v »vikendu za čebele«, kot mu pravijo, sedaj približno 40 družin. V njegovi okolici raste prek sto medovitih rastlin, v ozadju pa je gozd, tako da čebelam za pašo res ni treba daleč.

O čebelah in čebelarjenju nam je nato več povedala Petra Peunik Okoren, članica Čebelarskega društva Stična. S pomočjo slik nam je razložila, da je kranjska sivka, kot se imenuje naše čebela, edina vrsta, ki jo smejo gojiti naši čebelarji. Je žuželka, ki so jo poznali že stari Egipčani, sicer pa organizirano čebelarjenje poteka od srednjega veka dalje, najprej zaradi voska, saj uporaba medu še ni bila običajna. Pri nas so se sistematično s tem začeli ukvarjati Peter Pavel Glavar, Anton Janša in družina Rotschűtz s Podsmreke. Jožef Jerič z Gradišča nad Stično pa je bil prvi urednik časopisa za čebelarje.

Danes se s čebelarjenjem pri nas ukvarja v društvih prek 10.000 ljudi, združenih v Čebelarsko zvezo. Na njen predlog so Združeni narodi 20. maj razglasili za dan čebel. Način delovanja in organiziranje je svetovni unikum in k nam se prihajajo čebelarjenja učit ljudje iz mnogih držav. Posebnost so tudi naši čebelnjaki, v katerih domujejo čebelje družine. Vsaka ima lahko do sto tisoč osebkov, eno matico in do tisoč trotov, drugo pa so čebele – delavke. Matico trot oplodi zunaj čebelnjaka, oplojena se vrne vanj in takoj začne zalegati. Dnevno odloži do 2.500 jajčec, ki jih čebele hranijo z matičnim mlečkom toliko časa, da se iz ličink izležejo čebele. Po 13 dneh razvoja te postanejo nabiralke, živijo tri tedne in iz panja izletijo od tri do desetkrat dnevno. Čebelje družine se množijo z rojenjem. Matica s približno polovico čebel izleti iz panja in če jo čebelar ujame, je to nova družina, če je ne, pa odmre.

Od začetka 80-ih let je velik problem varoja. Ta z virusi, ki jih prenaša, deformira čebele tako, da odmrejo. Brez varstva čebelarjev zato čebela danes ne bi preživele. Varojo lahko zatirajo z naravnimi pripravki, na vidiku pa je že nova težava – panjski hrošč, ki so ga zaznali v Italiji. Še ena dobrobit globalizacije, saj smo škodljivce »uvozili« iz vzhoda, kamor so čebele vozili na pašo. Največji sovražnik čebele pa je človek, saj s fungicidi, pesticidi in insekticidi »krmi« čebele in prek njih tudi sebe! Njihov naravni sovražnik je tudi medved in Petra nam je s fotografijo pokazala, kakšno razdejanje je naredil v njihovem čebelnjaku.

Pridelava medu in drugih čebeljih pridelkov, npr. propolisa in matičnega mlečka, je manj pomembna pridobitev čebel. Njihova glavna naloga je opraševanje rastlin in s tem omogočanje, da pridemo do plodov in hrane sploh. Kaj lahko naredimo za njihovo in svoje dolgoročno preživetje? Saditi čim več medovitih rastlin, uporabljati za škropljenje naravne pripravke, postati čebelar in znanje prenašati na otroke. Da se družina Pevec vsega tega drži, kažejo rastline v okolici čebelnjaka, da znanje prenašajo na mlajši rod, pa nam je dokazala vnukinja Ana, ki tudi sama čebelari. Oblekla se je v pravi čebelarski kombinezon in nam povedala še nekaj dejstev o čebelah. Bravo, Ana!

Teorijo smo zaključili praktično, saj nam je Jožica odprla panje zadaj, tako da smo videli, kako izgleda čebelja zalega in kako del panja s čebelami – delavkami. Sledila je še pogostitev z domačim pecivom, mogoče je bilo kupiti tudi nekaj čebeljih pripravkov, vendar ne Pevčevih. Teh na trgu ni, ker vse, kar medu natočijo, prodajo svojim stalnim strankam. Skrbijo za kakovosten med, ki je podvržen posebni kontroli, zato pa dobi nalepko »Slovenski med« s številko in znakom EU.

Naš poklon Pevčevim za njihovo delo! Jožica širi znanje o čebelah tudi po šolah, nam pa je skupaj s Petro in Ano še povečala spoštovanje do tega čudeža narave. Hvala!

Ivančna Gorica, 9. 5. 2018

Joža Železnikar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja