Tekoče študijsko leto – UTŽO IVANČNA GORICA

Intervju z nekdanjo predsednico UTŽO Jožico Lampret

Znanje je kapital

Jožica Lampret, dolgoletna profesorica kemije, z UTŽO sodeluje že od leta 2011. Po upokojitvi se je aktivno vključila v delovanje univerze. Leta 2013 je bila izvoljena za predsednico, leta 2016 pa je ustanovila UTŽO kot samostojno društvo. Za delo na kulturnem področju in področju izobraževanja starejših je prejela občinsko priznanje »Plaketo Josipa Jurčiča«. O sebi in svojem delovanju je povedala naslednje.

Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?

Rojena sem bila v Višnji Gori. V družini smo sobivale tri generacije, stara mama, moja starša, atova teta in tri šolarke. Tu sem obiskovala 4 razrede osnovne šole, nato pa sem se, 11-letna šolarka, vsak dan z vlakom ali kolesom vozila v 10 km oddaljeno Stično, kjer je takrat bila popolna osemletka. Po osemletki sem se vpisala na stiško gimnazijo. Po maturi l. 1966 sem nadaljevala šolanje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, oddelek kemija in kemijska tehnologija in tam diplomirala leta l. 1972. Za nekaj časa sem se zaposlila v Dekliškem vzgajališču v Višnji Gori. Na stiški gimnaziji, ki je bila ustanovljena l. 1950 in je delovala v prostorih stiškega samostana, sem l. 1975, na povabilo takratne ravnateljice Cilke Žagar, sprejela službo kot profesorica kemije. Šoli sem ostala zvesta vse do upokojitve l. 2010. Leta 1982 smo se preselili v novozgrajeni šolski center, v svetle, tople in za tiste čase moderno opremljene učilnice. Dobili smo tudi pravi kemijski laboratorij. Uresničile so se mi dolgoletne sanje. Dijaki so bili navdušeni ob pravem kemijskem eksperimentiranju, jaz pa tudi nad njihovo zagnanostjo. Poleg kemije v gimnazijskem in pozneje v družboslovnem programu sem, zaradi kadrovske stiske, poučevala še kar nekaj drugih predmetov: tehniko in fiziko v starem gimnazijskem programu, matematiko in gradiva v usmerjenem kovinarskem programu, naravoslovje v strojniškem programu ter poznavanje blaga v trgovskem programu in programu ekonomski tehnik. Moje mentorsko delo v kemijskem krožku je mnoge dijake pritegnilo k sodelovanju. Udeleževali so se državnih tekmovanj. Od l. 1994 do 2010 so na državnih tekmovanjih osvojili 21 zlatih, srebrnih ali bronastih Preglovih plaket. Mnogi od njih so pozneje študirali kemijo in postali ugledni naravoslovci. Za vse moje strokovno delo v šoli in izven nje sem l. 1993 prejela strokovni naziv pedagoška svetnica, ki ga je takrat podeljevalo Ministrstvo za šolstvo in šport republike Slovenije. Upokojila sem se leta 2010.

Leta 1970 sem se poročila. Z možem Milanom, ki je žal pokojni že 36 let, imava štiri otroke. Vse nas je zaznamovala senca težke izgube moža in očeta, ki se je sčasoma v nas vseh prelivala v zrelost in sprejemanje. Dogradili smo naš dom. Otroci so odrasli, doštudirali, imajo svoje družine. Podarili so mi štiri vnuke in tri vnukinje. Ti me osrečujejo in v moje življenje prinašajo veselje.

Kdaj in kako ste se vključili v UTŽO in prevzeli vodenje? Leta 2010 sem se upokojila. Za obstoj UTŽO sem izvedela naključno. Všeč mi je bil koncept in delovanje, zato sem se vpisala že l. 2011. Takratna predsednica Tatjana Lampret me je še tisto leto vključila v uredniški odbor glasila Utrinki. Naslednje leto (2012) sem postala tudi članica upravnega odbora in urednica tega glasila. Po odstopu predsednice leta 2013 sem bila izvoljena za predsednico UTŽO.
Kakšna je bila pot do ustanovitve društva?

Do l. 2015 je UTŽO delovala znotraj Zveze kulturnih društev – ZKD Občine Ivančna Gorica. L. 2015 smo se odločili za samostojno pot. Stekle so priprave za ustanovitev samostojnega društva, da bi omogočili lažje poslovanje, organizacijo dela in neodvisno realizacijo zamisli, kako naj bi »tretja univerza« uresničevala svoje poslanstvo. L. 2016 smo sprejeli statut društva in vse ostale akte. 10. 6. 2016 nas je Agencija Republike Slovenije za javne evidence in storitve – AJPES – vpisala v poslovni register Slovenije.

Kdo so bili vaši sodelavci in kako so vam pomagali oz. vas podpirali pri delovanju?

Prvi Upravni odbor (UO) je sestavljalo 7 članov. To smo bili Jožica Lampret – predsednica, Metka Krajnc – namestnica in člani Jože Mestnik, Tilka Jelenčič, Olga Šeme, Darinka Petek in Jelka Gros.

Z leti se je sestav UO spreminjal. Ob mojem odhodu l. 2024 so bili člani UO:

Metka Krajnc – podpredsednica – in člani Danica Geržina, Olga Grum, Lidija Medved, Jože Mestnik, Martina Vidrih Adler, Joža Železnikar in Matjaž Marinček, ki je bil tudi glavni urednik, lektor, korektor in oblikovalec glasila Utrinki.

Področje delovanja UTŽO je zelo raznoliko. Ohranili smo prvotni koncept delovanja univerze in ga nadgradili s svojimi idejami. Poleg izobraževanja starejših v študijskih krožkih smo posvetili več pozornosti aktivnostim za zdrav življenjski slog (vodena telovadba in nordijska hoja, pilates) in uporabi sodobnih tehnologij (računalniki in pametni telefoni). Pri uresničevanju zastavljenih ciljev smo člani UO potrebovali veliko znanja, iznajdljivosti in organizacijskih sposobnosti. Vsak je deloval na področju, ki mu je bilo najbliže.

Koliko je bilo članov društva ob začetku vašega predsedovanja članov in kako se je število spreminjalo?

V letih od 2014 do 2021 se je število članic in članov gibalo med 93 do največ 109 v letu 2017. Opazen je bil občuten porast moških od 8 do 22. V času kovida je vpis nekoliko padel in se je povečal šele leta 2024.

Kako ste prepoznali, kaj poleg že obstoječih dejavnosti in krožkov še ponuditi članom?

Pri organizaciji programa izobraževanja predstavlja največji problem pomanjkanje prostora ter velikost in neprimerna lokacija učilnic v 2. nadstropju, ki je za mnoge starejše težko dostopna. Izbor krožkov se spreminja glede na interes. Nekateri krožki ugasnejo (likovni, fotografski, domoznanski, računalniški, umetnost branja in pripovedovanja, glasbeni presežki) in se rodijo novi (angleščina – začetni, pilates, joga za starejše, delavnica gibanje starejših).

Zaradi vse večjega števila vpisanih se je močno povečalo zanimanje za učenje angleškega jezika. Povečati smo morali zlasti število študijskih skupin (5 skupin ter skupaj 39 članic in članov), ker nam velikost učilnice ne dopušča povečevati skupin. Visoka je udeležba na mesečnih predavanjih, strokovnih ekskurzijah in gledaliških predstavah. Tudi naša skupna srečanja ob zaključku študijskega leta so zelo obiskana.

Katere dosežke v času svojega mandata bi izpostavili? Na kaj ste posebej ponosni?

V teh letih je naša univerza postala prepoznavna. Napredovala je v vseh pogledih. Vsako leto za naše člane izdamo publikacijo Utrinki, ki prinaša vse zanimive dogodke preteklega leta. Poleg vsebine ima tudi zelo lep izgled. V prvih letih mojega delovanja mi je bil pri oblikovanju in računalniški obdelavi glasila Utrinki, pa tudi sicer s svojim ogromnim računalniškim znanjem, v veliko pomoč Jože Mestnik, ki z nami sodeluje vse od začetka delovanja.

Na mesečnih predavanjih smo v tem obdobju spoznali mnoge prepoznavne in ugledne predavatelje, kot so: dr. Darinka Strmole, novinarji Lado Ambrožič, Aleks Štakul, Edo Žitnik in novinarka Mojca Širok, Tomaž Vesel, mag. Dušan Štepec, Sašo Porenta, dr. Dušan Plut, dr. Mihael Glavan, dr. Jože Pižem, dr. Miha Preinfalk, dr. Vlasta Nussdorfer, dr. Dragan Petrovec, Darja Groznik, Urška Petek, Klemen Janežič, mag. Matej Čujovič, mag. Dušan Kramberger in mnoge druge. Na ekskurzijah smo si ob strokovnem vodenju mag. Dušana Krambergerja ogledali mnoge skrite bisere Slovenije.

Posebej moram izpostaviti delo in uspehe domoznanskega krožka, ki smo ga ustanovili l. 2016. Prva mentorica krožka je postala zdaj žal že pokojna Tatjana Kordiš, animatorka pa Ljuba Štrubelj. Krožek je bil ustanovljen z namenom, da se posvetimo propadajoči stavbni dediščini v občini Ivančna Gorica. Našo pozornost so še posebej pritegnile kašče, ki so dolenjska posebnost. Majhne, lične zgradbe, lesene ali delno zidane, pričajo o življenju naših prednikov in o gospodarskem statusu kmetije. Metodologijo dela in raziskovalne cilje nam je pomagal oblikovati mag. Dušan Štepec, etnolog, umetnostni zgodovinar in konservator. Na območju občine smo odkrili 80 bolj ali manj ohranjenih kašč. Vse so bile metodološko dokumentirane, opisane in poslikane. Dokumentacijo je zbirala in vodila Ljuba Štrubelj. Zbrano gradivo smo želeli izdati v trajni pisni obliki. Žal je prezgodnje slovo cenjene mentorice to preprečilo. V letu 2022 je krožek s pomočjo Dušana Štepca dokončal zastavljene cilje. Izbrali so 46 najbolj značilnih primerkov kašč, v pisni in slikovni obliki so približali lepoto, arhitekturno oblikovanje, tesarsko mojstrstvo in uporabnost, v želji, da se izročilo ohrani. Izjemno bogato gradivo o kaščah smo predstavili v strokovni monografiji z naslovom Kadar pride mesec maj, vpraša, če je še v kašči kaj.

Z lastnimi sredstvi, s pomočjo donatorjev in Občine Ivančna Gorica smo natisnili 200 izvodov in jih razdelili širši javnosti: donatorjem, lastnikom kašč, šolskim knjižnicam in raziskovalcem stavbne dediščine. Monografija je požela priznanja tudi širše strokovne javnosti. Društvo UTŽO in domoznanski krožek je za monografijo Kašče v občini Ivančna Gorica in prispevek k ohranjanju kulturne dediščine dobila občinsko priznanje Plaketo Mihe Kastelica.

Povejte, kaj vas je posebej veselilo pri vašem delu.

Vodenje in ustvarjanje za univerzo je bilo nekakšno logično nadaljevanje moje poklicne poti. Vesela sem vsakega napredka, ki ga dosežemo. Preseneča me, kako hitro smo se člani univerze prilagodili sodobnemu načinu komunikacije. V času kovida so potekala predavanja po Zoomu. Vsi člani imajo elektronske naslove in jih o dogodkih obveščamo preko e-pošte. Znajo uporabljati pametne telefone, imajo računalnike …

Ponosna se tudi na svoje nekdanje dijake. Mnogi od njih so uspešni na različnih področjih.

Veliko od njih je bilo predavateljev na naših mesečnih predavanjih. Nikoli niso odrekli sodelovanja, zadnje dve leti pa se že vpisujejo na našo univerzo.

Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?

Preseneča me, kako prilagodljivi smo – kljub starosti. Nenehno se trudimo, da ne zaostajamo preveč za hitrim tempom življenja. Veseli me spoznanje, da starost ni več to, kar je bila pred desetletji. Starost je dobila novo podobo in traja več desetletij. V Sloveniji predstavljamo starejši nad 65 let četrtino prebivalstva in smo dragocen človeški kapital.

Univerza združuje vse, ki nam je starost le del življenja, izziv in ne težava, ki še vedno želimo spreminjati sebe in svet na bolje. Življenju po upokojitvi želimo dati nove vsebine, nova znanja, navezati nove stike, se morda naučiti nečesa, kar nam v mladosti ni uspelo …

UTŽO v lokalnem okolju iz leta v leto bolj uveljavlja svoje poslanstvo in okolje se že dolgo več ne sprašuje, kaj bo znanje koristilo starejšim.

Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate.

Obiskujem predavanja in krožek urjenje spomina in logike, že tri leta se učim angleščine, hodim na gledališke predstave in ekskurzije in še vedno pojem v ŽePZ Harmonija.

Rada rešujem sudoku in križanke in se gibljem v naravi, če naštejem samo prijetne stvari.

Ivančna Gorica, 30. 1. 2026

Za Novinarski krožek

Lidija Medved in Joža Železnikar

Veličastna v SiTi Teatru

Na deževno soboto, 24. januarja, se je 45 članov našega društva z avtobusom in zanesljivim voznikom Nikom odpravilo na ogled komedije Veličastna v SiTi Teater v Ljubljano.

In ogledali smo si veličastno igralko Polono Vetrih v komediji z enakim naslovom, poleg nje sta igrala še Nik Škrlec in Mojca Fatur, režiral pa je Matjaž Latin. Veličastna je komedija o Florence Foster Jenkins, ki je bila v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja amaterska sopranistka, znana pa je postala zaradi izrazito slabega posluha in razkošnih kostumov. Prav zaradi slabega posluha je postala pomembna osebnost na glasbeni sceni New Yorka. Njena občudovalca naj bi bila Col Porter in Gian Carlo Menotti, celo Enrico Caruso naj bi jo gledal z naklonjenostjo (Saj poslušal je verjetno ni!). Florence Jenkins je imela velike težave z glasom in intonacijo, njen pianist Cosmé Mcmoon se ji je prilagajal, vendar ni mogel prikriti njene netočne intonacije. Njeni vztrajnost in volja pa sta jo pripeljali do Carnegie Halla, koncertne dvorane v središču Manhattna, v kateri se je na njenem koncertu zbralo okrog 3000 poslušalcev, vstopnice pa so bile prodane tedne vnaprej. Misel, ki jo je izrekla F. F. Jenkins je tudi, da ljudje lahko rečejo, da ne zna peti, »a nihče ne more reči, da nisem pela.«

Igrati takšno pevko je izrazito zahtevno, težko je namreč peti brez posluha, a Polona Vetrih, ki smo jo že slišali peti – in to odlično – je vlogo več kot odlično odpela in odigrala. Prilagajala se je glasovnim (ne)sposobnostim Florence Jenkins in se trudila, da so tudi naša ušesa ujela glasovno podobo slavne »pevke« in ob tem seveda izkusila tudi precejšnje nelagodje oz. so trpela. Menjavala je razkošne kostume, vedno je imela ob sebi kozarček in pijačo, podpiral pa jo je tudi njen pianist Cosmé Mcmoon, ki ga je upodobil mladi igralec Nik Škrlec, sicer odličen pianist. Poleg njiju je igrala tudi Mojca Fatur v vlogi mehiške služkinje, mlade prijateljice Florence Jenkins in v vlogi Newyorčanke, ki je prinesla peticijo proti pevki.

Komedija pa je seveda slonela na glavnem liku Florence Foster Jenkins, ki jo je igralka in pevka Polona Vetrih odigrala, tako kot ona zna – veličastno. Gledalci smo uživali v uri in pol dolgi komediji, polni presenetljivih dialogov, miselnih in govornih preobratov in petju – ob vsem trudu, ki ga je Polona Vetrih vložila v »petje« F. F. Jenkins.

Vesna Celarc Fotografiji sta s spleta.

Geopolitični položaj Slovenije in NATO

Takšen je bil naslov predavanja generalmajorja Dobrana Božiča, ki smo mu, bilo nas je 31, prisluhnili v sredo, 7. januarja dopoldne v občinski sejni sobi. Predsednica Metka Krajnc nam je najprej povedala nekaj več o predavatelju. Je svetovalec ministra za obrambo in predsednik Zveze slovenskih častnikov, sicer pa je bil v svoji bogati vojaški karieri načelnik Generalštaba Slovenske vojske, poveljeval je domačim enotam, mednarodnim kontingentom na Kosovu in tudi Afganistanu.

Izkušnje je nabiral kot vojaški predstavnik pri Združenih narodih in bil državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ima izkušnje v vojaški stroki in tudi v diplomaciji. V času vojne za Slovenijo je bil rezervist v TO, kjer se je začela njegova vojaška kariera. Je veteran vojne za Slovenijo

Dobran Božič je svoje predavanje začel z vprašanjem občinstvu: »Koliko vas misli, da se bodo vaši otroci postarali v samostojni Sloveniji?« Seveda smo vsi zavpili, da se jasno bodo … Nakar je sledil predavateljev hladen tuš: Glede na to, kam gre trenutno svet, je vprašanje že za nas, naši vnuki pa tega gotovo ne bodo doživeli. Slovenci smo narod z glavo v pesku. Mislimo, da se nam zaradi naše majhnosti ne more nič hudega zgoditi, vse bo šlo mimo nas. Pozabljamo pa, da smo izpostavljeni kot geografsko križišče. Skozi zgodovino smo sicer ohranili svoj jezik, kar je svetovni fenomen, vendar je danes svet drugačen.

Kaj sestavlja nacionalno moč države? Najprej je to močna, dobra diplomacija (pri nas je zanemarjena, dobri so v ZDA in v Rusiji), torej način, kako se predstavljamo doma in v tujini (v čem smo najboljši). Sledi vojska in nato ekonomija, to so srednja in mala podjetja. Vojaško moč države smo uspešno razmontirali. Če je pokojni predsednik Drnovšek še ugotavljal, da smo našo vojsko cenili premalo, jo je predsednik Pahor uspešno obubožal do konca. Politične interpretacije, da v vojsko vlagamo zato, ker to zahteva NATO, so napačne. Ta ne zahteva ničesar, temveč govori o minimalnih potrebnih standardih, da sploh imaš lahko lastno vojsko. To je minimalno 2% BDP (v nekdanji Jugoslaviji je bilo to 10 – 15%). Vsaka država, kot vsak človek in vsaka organizacija, ima nek lasten, tudi sebičen interes. Naš je mirovniški, nevtralen, za razliko od ruskega ali ameriškega. S Kondratijevimi, sicer ekonomskimi cikli, ki se ponovijo na vsakih 50 let, pridejo tudi vojne, ki nastanejo zaradi interesov držav po več. Tako je prišlo do I. in II. svetovne vojne in nobena od teh ni šla mimo nas. Realpolitika je resničen interes države in tega zasledujejo, čeprav govorijo drugače. Tipičen primer tega je danes Trump, ki ničesar ne skriva.

Kaj je hibridna vojna? Gre za obveščevalno, diverzantsko vojno za razliko od kinetične – prave vojne z orožjem. Dezinformacije, kibernetski napadi, sekanje kablov v morju, sabotaže na železnicah so hibridna vojna. Ti napadi so dobro skriti, vendar se večinoma najde sled za povzročiteljem, a ni možno ukrepati. Ključne pri tem so dezinformacije, ki lahko družbo razdelijo do konca. Dezinformacije so spremljale tudi našo vključitev v NATO, ker ta ni skladen z našo mirovniško politiko. Pametna politična odločitev je tedaj bila, da so vključitev v NATO povezali z vključitvijo v EU – Evropsko unijo – in oboje uspešno izvedli. NATO nam sedaj zagotavlja varnost, EU pa ekonomsko stabilnost. Od nje dobimo milijarde kohezijskih sredstev za razvojne projekte, ker smo še vedno neto prejemnica denarja.

Tudi NATO in EU imata nek lasten interes. Govorijo o človekovih pravicah, sklepajo pa nenačelne trgovske povezave zaradi lastnega interesa. Kje smo danes? Leta 2014 se je zgodil Krim, ki si ga je Rusija zvito priključila. Nekdanje baltske ruske države so že tedaj prognozirale, da se bo zgodila Ukrajina, vendar tega nihče ni verjel in nihče ni Rusiji postavil »rdeče črte«. Sedaj skupaj s Kitajsko preureja svet in tu smo zdaj tudi mi. Rusija je vedno hotela imeti zaščiten »trebuh«. Z vstopom baltskih držav v EU je tega začele izgubljati, zato ne more pristati, da bo Ukrajina v NATU. Bili so časi, ko bi se Rusija lahko približala NATU in EU, iz česar bi lahko nastala ekonomska in vojaška sila in bi se Rusija počutila enakovredna. Posledica te zamujene priložnosti je sedaj vojna v Ukrajini. Kitajska širi svoj vpliv, grozi Tajvanu, vendar samo ta proizvaja čipe, zato je po svoje zavarovan. ZDA ima novo doktrino »Amerika najprej«, Evropa naj za svojo varnost poskrbi sama, zanima jo Južna Amerika, pa Grenlandija.

Za majhne države, kot smo mi, je rešitev v mednarodnem pravu in varovanju človekovih pravic, ker samo ta garantira stabilnost in razcvet. Sosednje države del Slovenije že prikazujejo kot svojega, ker je to nekoč že bil. To je realpolitika tega sveta, česar si naša politika ljudem ne upa povedati. NATO, postavljen po II. svetovni vojni kot uravnoteženje vzhodnemu delu, služi izključno obrambi. Jedrsko oboroževanje na obeh straneh je preprečilo novo vojno. V Evropi je mednarodno pravo vir stabilnosti, posebno za majhne države, kot smo mi. Trije »veliki«, ZDA, Rusija in Kitajska si bodo svet razdelili na novo in ga organizirali po svoji meri. NATO in EU sta vir stabilnosti in zavezništva, sicer ostanemo na sami. V pogodbi z NATO je najprej napisano, da vsaka država za svojo varnost poskrbi sama, če pa je napadena in tega ne zmore, pa pomagajo vse ostale države (5.člen). To zagotavlja varnost, kar je treba plačati oz. zagotoviti vire, da lahko imamo svojo vojsko. Za to rabimo 3,5% BDP za osnovno oborožitev, 1,5% pa za odpornost družbe in podporo vojaškega dela (mostovi, zaklonišča, ceste, železnice). Če začneta razpadati NATO in EU, bi mi morali iskati nove zaveznike za preživetje v taki obliki, kot smo.

Na vprašanje, ali zagovarja naborništvo, je predavatelj odgovoril, da brez njega ne bomo mogli popolniti vojske. Potrebno pa je ustrezno izobraževanje. Odločitev o tem bo politična. V povezavi z aktualno Venezuelo je Trump odprl možnost tudi drugim državam, da uresničujejo svoje interese na račun drugih. Tega večji del Američanov ne odobrava, je pa bila aretacija Mondura narejena vrhunsko spretno in z mnogo znanja.

Zaključili smo s pametnimi telefoni, ker bo menda njihova prepoved hrvaškim nabornikom njihov največji problem. Predavatelj je navedel rezultate ameriške ankete, kjer je 70 % anketiranih najstnikov odgovorilo, da gredo rajši v zapor za en teden, kot da so en teden brez telefona.

»Ne računati na ameriško varnost in bel kruh iz Rusije« je bil duhovit zaključek generalmajorja Božiča, ki nas je s svojim dinamičnim podajanjem držal v napetosti skoraj dve uri. Odprl nam je nov svet in pogled nanj in mislim, da bomo spremenili marsikakšno svoje mnenje.

Foto: Janez Pangerc

Ivančna Gorica, 8. 1. 2026

Joža Železnikar

Intervju s prvo predsednico Univerze za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica Tatjano Lampret

»Misel naredi spremembo, išče pot«

Gospa Tatjana Nuša Lampret je daljna sorodnica pisatelja Josipa Jurčiča. Svoje življenje je posvetila kulturi in izobraževanju. Gledališču se je zapisala že v otroštvu, pozneje pa je organizirala kulturne dogodke, proslave, dramatizirala in režirala je gledališke igre. Dejavna je bila predvsem v svoji rodni Muljavi.

Je ustanoviteljica Univerz za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem in Ivančni Gorici, zadnjo je vodila 10 let. UTŽO v Ivančni Gorici je začela delovati leta 2004, tedaj v sklopu občinske Zveze kulturnih društev kot sekcija. Že prvo študijsko leto 2004/2005 je s svojimi somišljenicami pripravila vrsto odličnih in dobro obiskanih izobraževalnih predavanj, ki so jih popestrili s prazničnimi dogodki in nepozabnimi ekskurzijami.

Gospa Tatjana Nuša Lampret je prejemnica srebrne plakete, ki ji jo je podelil Javni sklad RS za kulturne dejavnosti za njeno ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi.

Toliko za začetek, sicer nam bo pa več o sebi in svojem delu povedala sama.

Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?

Izhajam iz kraja z bogato kulturno dediščino – z Jurčičeve Muljave, do katere imam še posebej spoštljiv odnos in ponosna sem, da sem pisateljeva daljna sorodnica. Na Jurčičevi domačiji sem kot dijakinja Gimnazije Stična prejela prvo zlato bralno značko, kot študentka Pedagoške akademije Ljubljana pa sem se v gledališču na prostem v predstavi Deseti brat predstavila kot grajska Manica. Kot učiteljica slovenskega jezika in knjižničarka na Osnovni šoli Stična sem srečnih 19 let poučevala, pripravljala številne prireditve in gledališke predstave, bila mentorica v različnih obšolskih dejavnostih in družbeno aktivna v širšem slovenskem prostoru. Misel naredi spremembo, išče pot. In pripeljala me je do dodatnega študija in seveda nove zaposlitve. Svoje poslanstvo sem nadgradila na polju ljubiteljske kulture kot vodja Zveze kulturnih društev Grosuplje, po reorganizaciji nadaljevala kot vodja Območne izpostave Ivančna Gorica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in hkrati vodila Zvezo kulturnih društev Ivančna Gorica in muzej Jurčičeva domačija. Široka paleta opravil, preširoka. A ob spoštovanju različnosti, ustvarjalnosti in modrosti vseh in vsakega posebej smo uresničili toliko idej, toliko lepih srečanj in nepozabnih dogodkov. Z letom 2006 sem se upokojila, a ne obmirovala, z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sem šele dobro začela. Vsako življenjsko obdobje ima svoje naloge in priložnosti, tudi tretje. Potreba po dejavnem sodelovanju v skupnosti, po ustvarjanju novih stikov z ljudmi, po doživljanju novega in lepega – vse to me je zaposlovalo in bogatilo polnih 10 let. In spet moja Muljava. Njej sem zapisana kot predana krajanka, bila sem dolgoletna predsednica Kulturnega društva ter režiserka gledališča s tradicijo. Ko je najlepše, se je treba posloviti, oditi po lastni presoji. Leta 2016 sem svoje poslanstvo predala mlajšim in svežim močem. Nihče ni nenadomestljiv, društvo nadaljuje gledališko tradicijo srčno in vzorno!

Od kod vam ideja, da bi ustanovili Univerzo za tretje življenjsko obdobje? Ste imeli kakšen zgled oz. vzor?

Zadnja leta pred upokojitvijo sem občasno zasledila v medijih zanimive novice o delovanju Slovenske univerze za tretje življenjsko izobraževanje, ki sta jo ustanovili dr. Ana Krajnc in dr. Dušana Findeisen. Ker pa je tedaj že delovala UTŽO Trebnje, sem se povezala s prijateljico Cvetko Bunc in dobila pri njej ključne informacije za ustanovitev. Vse formalne postopke ustanovitve ter pridobitev ustreznih prostorov je olajšalo moje delovanje na ZKD Grosuplje in ZKD Ivančna Gorica, obe novo formirani skupini sta tako pričeli delovati pod okriljem obeh zvez.

Povejte nam, kakšni so sploh bili začetki in izzivi pri ustanavljanju.

Začetek nečesa novega je vedno izziv. Da, bil je velik izziv, a prvo srečanje z župani je bilo vzpodbudno in prižgana zelena luč. Našega prvega delovnega srečanja v maju 2004 se je udeležila dr. Findeisen, ustanovno srečanje pa smo izvedli 3. decembra. Verjela sem v projekt. In tudi drugi! Pristopila je množica navdušenih – povečini žensk. Ko sva z Martino Kralj predstavili projekt, je bil odziv izjemen. Pripravljenost za pomoč, iskrile so se nove ideje in rešitve! Podporniki so začutili, da se je odprl prostor in čas za osebno ustvarjalno delo, za vključitev v nove aktivnosti, nova znanja in druženja. Prostor za tiste, ki hočejo več, priložnost za nadgradnjo delovanja društev upokojencev. Občina Ivančna Gorica je novoustanovljeno UTŽO moralno in finančno podprla, dala v uporabo sejno sobo in Kulturni dom, nato še prostore, ki jih je uporabljalo vodstvo vrtca, Osnovna šola Stična računalniško učilnico, PŠ Višnja Gora učilnico za angleščino in telovadnico, Marija Pilko pa svoj prostor za izvajanje ročnih del.

Kdo so bili vaši prvi sodelavci? S čim oz. kako so vam pomagali in kako so vas podpirali pri delovanju?

Pritrjujem preizkušeni trditvi, da skupaj zmoremo vse. In v tem lepem svežem šopku, ki sem ga povezovala, so bile Martina Kralj, Branka Jakoš, Adela Petan, Anica Petrič, Marija Pilko, Danila Ilešič, Ljuba Štrubelj in Joži Klemenčič. Neizmerno sem hvaležna tem srčnim prostovoljkam, ki so s svetlim zgledom privabljale nove moči. Prav vsaka in vsak član si zasluži javno pohvalo, še tako droben prispevek šteje! Pridobili smo odlične mentorje in predavatelje, marljive animatorje.

Koliko je bilo v začetku članov UTŽO in katere dejavnosti ste jim ponudili?

Zelo vzpodbuden začetek, nad pričakovanji, saj je bilo v prvo študijsko leto vpisanih 75 članic in članov – študentov. Program je bil kar preveč zajeten, vsak mesec izbrano predavanje (o zdravju, vremenu, dednem pravu, medgeneracijskih odnosih, o odnosu do dediščine, o prometu, o varovanju okolja, delu na vrtu na sonaraven način, o položaju slovenske kulture, o spoštovanju otroštva, o kulturi bivanja, rodoslovju …), več ekskurzij, delavnic in rednih študijskih krožkov (angleški jezik, računalništvo, umetnostna zgodovina, likovni krožek in ustvarjalna delavnica, rekreacija, joga, vaje pomlajevanj).

Kako ste vedeli, kaj ponuditi članom? Katere od dejavnosti na začetku so se obdržale ves čas delovanja, katere ste še dodali in katere so bile za člane privlačne ves čas?

Spoštovali smo koncept Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in se prilagajali udeležencem, njihovim željam in pričakovanjem. Izbirali smo aktualne vsebine predavanj in uveljavljene osebnosti s širokim znanjem. Z nami so ga delili: Dušica Kunaver, Anton Komat, Manca Košir, Jože Kukman, Spomenka Hribar, Andrej Velkavrh, Zdenka Cerar, dr. Boris Kuhar, Bojana Medle, dr. Katarina Velikonja, dr. Milena Plut Podvršič, Tanja Cegnar, Irena Ilešič, Sanja Lončar, Peter Hawlina, Policija Grosuplje, Violeta Bulc, Maruška Markovčič, dr. Gabi Čačinovič, Jedrt Jež Furlan, Dario Cortese, Janez Zupančič, dr. med. Največ zanimanja je bilo za učenje jezikov, angleščini se je pridružila še nemščina in pozneje za krajše obdobje španščina. Umetnostno zgodovino sta zamenjala domoznanstvo in etnologija, zaživel je glasbeni krožek (citre), ekskurzije so postajale vedno zahtevnejše in zanimive, članice angleškega krožka so se podale na skrivnostno Škotsko. Z navdušenjem smo osvajali veščine in znanja o nordijski hoji, dodali literarno-novinarski krožek, kavarnico življenja, nepozabne ustvarjalne medgeneracijske delavnice na Jurčičevi domačiji, se abonirali v Kinodvoru, obiskovali slovenske gledališke hiše in vrhunske predstave … Vse dobro ostaja na programu UTŽO še danes. Vsebine bogato nadgrajujete, prinašate novosti. Ostanite v dobri kondiciji! Z največjim veseljem spremljam vaše uspehe, iskrene čestitke, spoštovana predsednica Metka Krajnc!

Katere dosežke v času svojega mandata bi izpostavili? Na kaj ste posebej ponosni in kaj vas je najbolj veselilo pri delu s člani?

Ponosna sem – ali pa je le del mojega poslanstva, da sem zaorala tudi v vseživljenjsko izobraževanje in ustanovila kar dve UTŽO, Grosuplje in Ivančna Gorica. Več ko daješ, več dobiš! Koliko izjemnih ljudi, lepih odtisov v srcu, koliko spominov! Spoštljiv poklon mentorjem in animatorjem, ki so še vedno tako predani svojemu poslanstvu (Metka Krajnc, Olga Šeme, Jože Mestnik in drugi)! Naša srečanja niso bila samo udeležba na izobraževanjih, delavnicah in krožkih, to so bila prijateljevanja, spoštovanje različnosti, prijaznosti in hvaležnosti. Vrednote, ki jih večina moje generacije še neguje. Ne dajemo prostora sovraštvu, sebičnosti in pohlepu!

Ali bi naredili kaj drugače, če bi danes začeli znova?

Da, prav gotovo ne bi počela toliko stvari hkrati, s svojo življenjsko energijo bi ravnala bolj spoštljivo. Sicer pa ostajam zagovornica medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zaupanja in iskrenosti, radosti in radovednosti.

Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?

Kratko: Vedeti več! O radovednosti, ki jo imaš ali pa je nimaš. Rada se spominjam svoje zlate babice, ki je pogosto ponavljala, da se učimo vse življenje. To modrost je tudi udejanjala s samoizpopolnjevanjem vse življenje. Bila mi je svetel vzor in ob njej je rastla moja radovednost. Poklicno nadgrajevati znanja in spretnosti je nuja, da lahko sledimo napredku in spreminjajočim se tehnologijam. Tudi v tretjem življenjskem obdobju je tako, le da se izobražujemo za samoizpolnitev, da smo socialno vključeni in aktivni državljani, iz lastnega veselja. Zato ostanimo radovedni, svojim izkušnjam in modrostim dodajmo nove energije, učimo se jezikov, čeravno nam ne gre najbolje, naučimo se nordijske hoje, saj ni nikoli prepozno, krepimo humanistične vrednote, varujmo svoj planet, predvsem pa prisluhnimo drug drugemu, to znamo!

Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate?

Prilagajam se spremembam, bolečinam in radostim. Hvaležna sem za vsak dan, ki ga preživim s svojimi najdražjimi. Zlatima vnukinjama in vnuku delim zgodbe, modrosti in brezpogojno ljubezen. Vedno znova me navdušuje in vabi narava, sprehodi z ljubeznivo psičko, morje in plavanje, kuhanje in vrtnarjenje, joga v družbi prijaznih žensk. Nekaj let po smrti ljubega moža me je zdravila tišina, zdaj pa spet obiščem kulturno prireditev, si ogledam razstavo, preberem knjigo, se srečujem s sorodniki in prijateljicami. Dan je vedno prekratek! Ker ste imenitna družba in imate tako vabljiv program, se bom očitno spet vrnila k vam, drage študentke tretje univerze!

Metka Krajnc in Vesna Celarc