Polona Vetrih, danes legendarna igralka, že od svoje diplome na ljubljanskem AGRFT leta 1976 najraje igra v komedijah. Bila je članica mnogih gledališč, dolga leta tudi ljubljanske SNG Drame, igrala v mnogo filmih, radijskih igrah, gostovala je po številnih gledališčih po Evropi, predvsem pa je znana kot odlična komedijantka. Za marsikaterega obiskovalca gledališč je kraljica žlahtne komedije, ta konec tedna se je o tem lahko prepričalo tudi 45 članov našega društva. V SiTi Teatru v BTC je ravno za 1. december obnovila predstavo Blagi pokojniki, dragi možje italijanskega komediografa Alda Nicolaja. To predstavo je 1987 za Dramo in Festival Ljubljana režiral še Boris Kobal. In po 37 letih smo si obnovljeno ogledali tudi mi.
Zgodbe štirih vdov so ob spremljavi dveh vrhunskih glasbenikov, Janeza Dovča na harmoniki ter Gorana Krmaca na tubi in tudi na trobenti, ponovno navdušile razprodano dvorano. Igralka je o komediji dejala, da bi to lahko bila tudi tragedija, saj gre za smrti, a so prikazane na zelo hudomušen način. In res, v slabo uri trajajoči predstavi spremljamo štiri vdove, vse odigra Polona Vetrih sama (ki se na odru tudi preoblači), a te vdove žalujejo nekatere bolj, večinoma pa manj ali sploh ne. Kakšnemu od njih je na oni svet pripomogla tudi bodoča vdova sama. Sama pravi, da je recept za dobro komedijo inteligenca, hitro mišljenje, šarm in to, da je komedijo vedno treba igrati s kančkom solze v očeh, šele potem je dobra. Z navedenim se strinjata tudi glasbenika, ki pravita, da sta ponosna, da sta oder delila z »legendo slovenskega gledališča«.
Polona Vetrih
To, da je enkratna igralka, resnično legendarna, lahko potrdimo tudi člani društva, ki smo si ogledali prvo predstavo po dolgih letih, ko je ni igrala. Polona Vetrih je kljub temu, da pravi, da se s to predstavo počasi poslavlja od gledaliških odrov, še vedno v vrhunski formi. Pozorno in skrbno z besedami ter govorico obraza in telesa izraža občutke štirih vdov: prikrito zaskrbljeno, žalostno, ironično, karikirano, tudi veselo. Tudi govor upodobljenih likov prilagaja situaciji in družbenemu položaju posameznega lika. Pri vsem tem jo enakovredno podpirata oba glasbenika s harmoniko in tubo, oba sta nekajkrat sodelovala tudi glasovno, ves čas pa gibalno.
V urici, ki smo jo preživeli s Polono, njenimi štirimi vdovami in glasbo, smo resnično uživali in igralko nagradili z dolgim aplavzom. Verjetno ni potrebno dodati, da smo v SiTi Teatru resnično uživali in se zabavali ob odličnem besedilu, igri in glasbi.
O tem smo več slišali na prvem letošnjem predavanju, ki se ga je v sredo, 13. novembra, ob 10,30 v občinski sejni sobi udeležilo 42 poslušalcev – naših in nekaj tudi drugih članov. Predaval nam je mag. Matej Čujovič, vrhovni sodnik in podpredsednik Sodnega sveta, sicer pa tudi priznani in večkrat nagrajeni amaterski igralec.
Foto: Jože Gregorič
Z nasiljem v družini se mag. Čujovič v sodni praksi podrobno ukvarja, predstavil pa nam je zakonodajni okvir, ki se ukvarja s tem področjem, nekaj sodne prakse in kam se kot morebitna žrtev nasilja lahko obrnemo za zaščito. Družinsko pravno področje obravnava Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), vse družinske odnose obravnava Družinski zakonik, pa tudi nekateri drugi zakoni. Zakon izhaja iz leta 2008, velja pa načelo: nasilje v družini je prepovedano! In kaj to je? Nasilje je vsaka uporaba psihičnega, spolnega, fizičnega in ekonomskega nasilja povzročitelja nasilja nad žrtvijo, ne glede na spol, vero, raso in druge okoliščine. Meja med nasiljem in konfliktom je zelo tenka in ni enostavno določiti, kdaj konflikt preide v nasilje. Že samo grožnja z nasiljem je nasilje, vendar mora biti žrtev s tem prizadeta. Spolno nasilje je vse, s čimer se žrtev v spolnosti ne strinja. Znane so zlorabe fotografij, ki jih omogočajo omrežja. Psihično nasilje je težko ugotovljivo, ga je zelo veliko in se dogaja neposredno ali prek družabnih omrežij. Ekonomsko nasilje je v porastu, žrtev je omejevana pri razpolaganju z dohodki in pri upravljanju s premoženjem. Temu so pogosto izpostavljeni starejši, sorodniki jim odvzamejo pokojnino in jim nato nazaj odmerjajo majhne zneske. Posebna oblika je tudi zanemarjanje, ko povzročitelj ne opravi dolžne aktivnosti, in zalezovanje. Tu gre za nezaželeno nadlegovanje, iskanje stikov, nadlegovanje po telefonu, ki se največkrat zgodi pri ločitvi zakonov.
Otroci so žrtve nasilja, tudi če niso neposredno prizadeti, ampak so mu samo priče. Otroci te vzorce namreč prevzemajo in jih kot odrasli tudi sami izvajajo. Povzročitelji nasilja niso samo moški, v družinskih razmerjih so povzročiteljice psihičnega nasilja, zlasti do otrok, praviloma ženske. Ob ločitvi si ženska želi otroke samo zase, vendar je starševstvo skupno ne glede na razvezo.
Zakon podrobno opredeljuje, kdo so družinski člani, ki jim pripada sodno varstvo pred nasiljem. To sta zakonec ali zunajzakonski partner, sorodnik v ravni vrsti (dedek, oče, sin, vnuk, pravnuk) in stranski vrsti (stric, teta, bratranec, sestrična). Pokrite so vse znane oblike družinskih skupnosti, zadošča že skupno gospodinjstvo brez sorodstvenih vezi. Vse več je nasilja celo na zmenkih. O ukrepih za zaščito žrtve praviloma odločajo sodišča, nekatera pooblastila imajo tudi centri za socialno delo (programi za nasilne partnerje, žrtve alkoholizma ipd.). Sodni postopek mora sprožiti sama žrtev, včasih tudi centri za socialno delo, posebno če je žrtev otrok. Pomoč nudijo tudi nevladne organizacije, kjer se lahko žrtve vsaj pogovorijo.
Kaj lahko naredi sodišče? Lahko izreče ukrep, napoti v program, odloči, da se stanovanje v skupni rabi prepusti žrtvi, ali ob razvezi odloči, kdo ostane v stanovanju. Za odločanje so pristojna okrožna sodišča v kraju žrtvinega bivališča, javnost je iz obravnav izključena, žrtev ne plačuje sodne takse. Postopek se začne na predlog žrtve, centri za socialno delo to naredijo samo, če je žrtev otrok. Žrtev zaščite nima vedno, postopek lahko zastara, rok za njegov začetek je 6 mesecev po zadnjem izpostavljenosti žrtve nasilju. Pritožba je možna le na višje sodišče. Sodišče lahko prepove vstop v stanovanje žrtve, zagrozi z denarno kaznijo. Prepove nasilnežu zadrževanje v določeni bližini (npr. 500 m) od stanovanja žrtve, ali kraju, kjer se žrtev običajno nahaja, ne dovoli na kakršenkoli način navezovati stikov z žrtvijo, prepove kakršnokoli srečanje z žrtvijo, objavo osebnih podatkov žrtve, odloči o uporabi stanovanja. Ukrepi preprečujejo nasilje in njegovo ponovitev ter omogočijo žrtvi normalno življenje, za kar ta potrebuje podporo pri svojem opolnomočenju. Nevladne organizacije poudarjajo problem obremenitev žrtve s sodnimi postopki, ki bi jih morali izpeljati tako, da se žrtev in povzročitelj na sodišču ne bi srečevala. Tehnologija to omogoča. Postopek mora biti zaključen, da ukrepi stopijo v veljavo.
Sodna praksa mora zaščititi žrtev in sodišče ukrepe za to izbere po svoji presoji. Ukrepi veljajo največ eno leto z možnostjo podaljšanja, če so razlogi za to. Nasilja nad starejšimi v sodni praksi ni veliko, kar ne pomeni, da ga ni, pač pa starejši nasilja ne zaznajo, ali ga ne upajo prijavljati. Svoje izkušnje je predstavila koordinatorka programa Starejši za starejše, kjer prostovoljci obiskujejo starejše na domovih in zaznavajo vse vrste nasilja. Vendar prostovoljci lahko starejše le poslušajo, možnosti ukrepanja nimajo. Žrtev mora sama narediti prvi korak, za kar jo je treba opolnomočiti. Če se na prijavo prostovoljcev vključi center za socialno delo, je možno, da bo žrtev nasilje zanikala. Strah jo je posledic, saj so od svojcev življenjsko odvisni. Morda pa se nasilja niti ne zaveda, ker misli, da drugače ne gre. Take primere iz prakse so prisotni še navajali (vnuk ne skrbi za babico, sin je zapravil družinsko hišo in starša sedaj živita v najemniških stanovanjih v revščini). Po drugi strani pa so tudi starejši lahko povzročitelji konfliktov, ki izzovejo nasilje.
Mag. Čujovič nam je s svojim odličnim predavanjem odkril dimenzije, ki se jih prej morda nismo niti zavedali, ali pa smo jih potlačili v podzavest. Morda smo nasilje v družini doživeli sami med štirimi stenami, morda so bili njegova žrtev naši odrasli otroci, morda so to vnuki – žrtve staršev, ki so se razšli. Nasilje v družini je vsekakor tema za razmišljanje, pa tudi za ukrepanje, če zanj izvemo v sosedstvu ali sorodstvu.
Stopnišče, ki vodi v prostore društva, je dobilo novo likovno opremo. Na Martinovo, 11. novembra dopoldne, je Matjaž Marinček zamenjal svoje prejšnje fotografije z novimi. Razstavo je poimenoval foto-grafično »Bledenje korenine«. Gre za eno samo fotografijo koreninskega spleta v približno dvajsetih različicah različnih formatov in barvnih odtenkov, večino njih pa je opremil še s tekstom. Poleg svojih sposobnosti mojstra fotografije je tako izkazal še sicer že znane pisateljske sposobnosti.
»Bledenje« je poimenoval dejstvo, da fotografije od črno-bele bledijo v sive odtenke, ki jih včasih obarva z drugo nežno barvo. Za dodaten tekst je uporabil svoj »brevir«, to je Slovar slovenskega knjižnega jezika, iz katerega je povzel, kaj označuje korenine, pa tudi različne izpeljanke iz te osnove. »Stric« Google mu je korenine prevedel v 234 jezike, IU-umetna inteligenca pa mu je naslikala grad v oblakih.
Besedila, ki jih je dodal fotografijam, so družbeno-kritična, ob njih se je treba ustaviti in razmisliti, kaj je želel z njimi povedati. »Brezsramna inflacija razčlovečenega hlastanja za puhlim preobiljem« cilja na potrošništvo, ki mu podlegamo. »Zvok časa lomasti skozi opustelo človečnost« govori o razčlovečenju, ki smo mu priča. »Neznosna lahkost neoliberalnega kapitalističnega primitivizma« je slika današnjega časa. Citat Antonia Gramscija »Staro umira, novo pa se še ne more roditi« govori o vrednotah, ki so izginile. Vsekakor besede, vredne postanka in razmisleka …
Za ilustracijo in na vpogled dodajam še nekaj razstavljenih fotografij, sicer pa se ustavite ob njih, saj bodo na stenah do konca študijskega leta, oziroma dokler jih ne bodo nadomestile nove.
