Tekoče študijsko leto – UTŽO IVANČNA GORICA

Ali se moramo bati Umetne inteligence (UI)?

Kaj je Umetna inteligenca (UI), nam je v sklopu občnega zbora 5. marca povedal Matjaž Marinček. Gre za uporabo digitalne tehnologije za ustvarjanje sistemov, ki lahko opravljajo naloge, za katere je navadno potrebno človekovo posredovanje. Posnema človeško razmišljanje, podatke pa obdeluje bistveno hitreje in natančneje kot človek. Definicij je sicer ogromno, ena je npr. tale: »UI je sposobnost stroja, da posnema človekove sposobnosti za logično razmišljanje, učenje, načrtovanje in ustvarjalnost.«

Področja UI so: vizualna inteligenca prepoznava oblike, obraze, prstne odtise; govorna UI prepoznava govor in ga sintetizira; manipulativna UI nadzoruje gibanje (robotske roke, nožni mehanizmi); racionalna UI so ekspertni sistemi, zbirke podatkov. Za to, kaj zmore UI, nam je demonstriral na nekaj primerih. UI ustvarja podobe, za katere ji damo predloge, saj sama ne naredi nič, rezultati pa so lahko čarobni. Videli smo različne metulje, opico, ki poje, dojenčka, ki jaha tigra in slona, in še kaj. UI lahko slike svetovnih slikarjev oživi, jim doda gibanje, lahko pa potvori resničnost do skrajne mere (Kamala Harris in Donald Trump se držita za roke na skupnem sprehodu).

Tu nastopi razlog, zakaj se UI lahko tudi bojimo. Gre za »globoke ponaredke« (deepfake), lažne video posnetke, narejene z uporabo orodij UI, ki izgledajo tako realistični, da so nevarno orodje, ker omogočajo prevare. Lahko služijo kot maščevalna pornografija (partner uporabi slike svoje nekdanje partnerice in jih združi s pornografsko vsebino, fotografije otrok, objavljene na družbenih omrežjih, predelajo v otroško pornografijo, uporabijo lahko ponarejene glasove za prevaro podjetij). Lahko vpliva tudi na politične dogodke. V Indoneziji so ustvarili lažni posnetek pokojnega Suharta, ki je nagovarjal volilce, naj volijo določeno stranko in je s tem povzročil totalno zmedo. Kako prepoznati tak lažni posnetek? Pri fotografijah lahko ugotovimo določene nerealnosti (šest prstov na roki, stanjšane noge, štrleče uho), kar pa je pri video posnetku bistveno težje ugotoviti. Obstajajo pa plačljiva spletna orodja, ki lahko take potvorbe prepoznajo.

Množična uporaba ponarejenih posnetkov ima za posledico, da jim ljudje verjamejo, dolgoročno pa ne bodo verjeli ničemur več. Zgubljeno zaupanje v verodostojnost podatkov lahko povzroči tudi destabilizacijo družbe. Ljudje verjamejo samo še temu, kar potrjuje njihova prepričanja. Tehnologija globokih ponaredkov je največje orožje prihodnosti, kar nas mora skrbeti. UI uporablja modele LLM, modele velikih jezikov. Ta obvlada ogromno količino besedil, uporablja algoritme za obdelavo besedil, prevajanje, odgovarjanje na vprašanja itd. LLM lahko pišejo eseje v nekaj sekundah, prevajajo tekste, ima pa vendar tudi omejeno moč, ker ne prepozna npr. nekaterih črk.

S posebnim programom MS designer (načeloma brezplačnim, prosto dostopnim) lahko ustvarjamo določene fotografije po naročilu v slovenščini. Praktični poskus smo naredili na mestu, želeli smo fotografijo sončne cvetoče tople pomladi na zelenem travniku s čebelami pred nevihto. Dobili smo v nekaj sekundah štiri predloge. To je bila seveda igra, resnično življenje pa ni ravno igra …

Ali se moramo Umetne inteligence torej bati? Same UI ne, ker ni »umetna«, algoritme je tudi tu postavil človek, inteligenca pa je izključno človeška lastnost; bati se moramo ljudi, ki to orodje lahko zlorabijo do skrajnih meja.

Ivančna Gorica, 11. 03. 2025

Joža Železnikar

Za nami je letošnji občni zbor

Društva imamo, med drugimi, tudi obveznost, da svoje delovanje članstvu enkrat letno predstavimo na občnem zboru. Naše delo v preteklem letu 2024 smo obravnavali na občnem zboru, ki smo ga imeli 5. marca v občinski sejni sobi. Udeležilo se ga je 44 članov in prisluhnilo običajnemu dnevnemu redu.

Predsednica Metka Krajnc je navedla vse aktivnosti, ki smo jih opravili lani. Bili smo uspešni, saj smo načrtovane naloge v celoti izpolnili. Veseli smo, da ima društvo 131 članov, kar je največ doslej in da so, kot je pokazala izvedena anketa, z delovanjem zelo zadovoljni. Za nami je tako pet predavanj z različnimi temami, dve delavnici, štiri ekskurzije in kar deset kulturnih prireditev – predstav v gledališčih, pa tudi naših lastnih. Več kot 100 članov obiskuje razne krožke, tedensko ali 14-dnevno jih je šest, nekateri so vključeni tudi v več njih.

Finančno poslovanje je bilo pozitivno, ustvarili smo celo nekaj presežka prihodkov nad odhodki in v leto 2025, ker smo bili varčni tudi prej, startali s kar dobro rezervo. Ker našo dejavnost z vsakoletno subvencijo podpirata tako občina kot Ministrstvo za izobraževanje, računamo, da finančnih težav letos ne bo.

V naslednjih mesecih nas do konca študijskega leta 2024/25 čaka še kar nekaj dogodkov. Tri predavanja so že za nami (Osteoporoza, Dedovanje, Umetna inteligenca), čakata pa nas v aprilu še potopis o življenju s severnoameriškimi Indijanci in obsežno predavanje o varni mobilnosti v izvedbi Javne agencije za varnost v prometu. Na programu je še ena delavnica o kaligrafiji, prva je bila v januarju, pa ekskurzija na Koroško in potovanje po Toskani v maju. Takrat bomo tudi zaključili študijsko leto 2024/25.

Konec avgusta sledi priprava programa za naslednje študijsko leto. Pri tem nam bo v pomoč izvedena anketa, podrobnosti o njenem rezultatu najdete na tej spletni strani, kjer so naši člani prispevali kar lepo število predlogov tako za predavanja, kot za ekskurzije in tudi krožke.

Me občnim zborom smo prisluhnili Matjažu Marinčku, ki nam je povedal nekaj novosti o umetni inteligenci, štiri naše člane (dva nista bila prisotna) pa smo razglasili, zaradi njihove dejavnosti, za častne.

Ivančna Gorica, 10. 3. 2025

Joža Železnikar

Fotografije: Jože Gregorič

Analiza odgovorov članov društva na vprašalnik o zadovoljstvu z dejavnostmi

Novinarski krožek je v sodelovanju z Upravnim odborom Društva UTŽO pripravil vprašalnik za člane, s katerim smo želeli izvedeti, kolikšna je stopnja zadovoljstva z dejavnostmi, zanimali pa so nas tudi predlogi za ekskurzije, predavanja in predavatelje, kulturne prireditve oz. nove dejavnosti. Reševali smo ga od 14. do 20. februarja.

Sosedje v Mestnem gledališču ljubljanskem

Sosedje imajo v našem življenju veliko vlogo. Pravijo, da je imeti dobre sosede veliko bolje kot sorodnike daleč stran, kar se je izkazalo tudi v predstavi z naslovom Sosedje. Ogledalo si jo je 43 članov našega društva v torek zvečer, 18. februarja, na Mali sceni MGL. Komedija je odrska priredba nemškega filma (in kasneje literarnega dela) iz leta 2014 Wir sind die Neuen avtorja in režiserja Ralfa Westhofa. Režirala je Tijana Zinajić po prevodu Anje Naglič.

Komedija se začne na simultanem prizorišču, ko se skupina treh starejših vseli v stanovanje. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bili Anne (Nataša Tič Ralijan), Johannes (Jožef Ropoša) in Eddi (Tomo Tomšič, sicer doma iz Ivančne Gorice) sostanovalci že v študentskih letih. Vsi so sedaj sami, upokojeni in ker so se v mladosti dobro razumeli in veliko »žurali«, so sklenili stanovati skupaj, kar je veliko ugodneje tudi s finančnega vidika. Veseli se spominjajo študentskih let, zabav, ljubezni, se ob tem zabavajo in so zelo hrupni. Pod njimi pa stanujejo trije študentje Katharina (Veronika Železnik), Barbara (Kaja Petrovič) in Thorsten (Nejc Jezernik), ki so ravno sredi izpitnega obdobja. In kolikor so zgornji stanovalci glasni, toliko si mladi želijo miru, ker hočejo opraviti svoje študijske obveznosti. So mladi ljudje tik pred pomembnimi izpiti, z urejenim in delovno usmerjenim življenjem, ne poznajo več druženja, kakršnega poznajo starejši sosedje. To nujno vodi do situacij, v katerih se obe strani spopadata. Starejši pa morajo ob tem rešiti še medsebojne konflikte.

Izkaže se, da so vsi mladi študentje v hudi krizi, starejši pa se odločijo, da jim bodo, sprva sicer nejevoljni, pomagali. Johannes, ki je bil odvetnik, pomaga Katharini pri študiju prava, Anne bolnemu Thorstenu, ki ima težave s hrbtenico, Eddi pa Barbari pri težavah s partnerjem. Tako navežejo medsebojne pristne človeške stike in se ob koncu komedije prešerno zabavajo.

Še tako huda nasprotja in konflikti, tudi medgeneracijski, so rešljivi, če obe strani nekoliko popustita, skušata razumeti »nasprotnika« in skleniti kompromis. Generacijski konflikti so vedno bili in bodo, a živeti je mogoče le, če smo strpni, razumevajoči, upoštevamo tudi želje in hotenja drugih ter jim skušamo pomagati. Kako človeško in aktualno tudi v današnjem času!

Vesna Celarc