Kategorija: Predavanja in ekskurzije

Takšen je bil naslov predavanja, ki smo mu, bilo nas je 34, prisluhnili v sredo, 11. marca dopoldne v občinski sejni sobi. O kefirju nam je več povedal mag. biotehnologije Matjaž Boštar, strokovnjak za živilsko industrijo z mednarodnimi izkušnjami. Deluje na področju mlekarstva in je velik specialist za kefir, kot nam ga je predstavila predsednica Metka Krajnc.

Kaj smo torej slišali?

Kefir spada med mlečne izdelke in je zelo zdrav za uživanje, kar kažejo tudi raziskave. Izhaja iz čerkeškega območja in pri nas še nima prav dolge zgodovine, čeprav njegove najstarejše sledi izhajajo štiri tisoč let nazaj iz Kitajske (mumificirani ostanki suhih kefirjevih zrn). Poznal ga je antični svet, Severni Kavkaz, znan po svojih stoletnikih, pa si je prisvojil kefir kot darilo bogov in tem »zrnom življenja« ni dovolil iz svojega okolja. Zrnca kefirja naj bi nastala v mehovih iz živalskih kož, v katerih je mleko fermentiralo v kefir. Pot kefirja kaže tudi pot naših prednikov, ki so izza Kavkaza prišli zaradi uživanja mleka, ker sicer ne bi preživeli. V Rusijo se je po legendi razširil kot odkupnina za s strani kavkaškega princa ugrabljeno raziskovalko Irino, ki naj bi ugotovila, od kod dolgoživost kavkaških prebivalcev. To se je zgodilo leta 1907, kefir so nato najprej uporabljali v ruskih zdraviliščih za zdravljenje tuberkuloze in črevesnih bolezni. S komercialno proizvodnjo so začeli v 30 letih 20. stoletja, danes pa je tam eden najbolj razširjenih mlečnih izdelkov. V Evropo je prišel v 80 letih 20. stoletja, ko se je začela njegova domača in komercialna proizvodnja. Bolj so se s kefirjem pri nas začeli ukvarjati po letu 2000, ko pride tudi v trgovine.

Kefir vsebuje beljakovine, ki so podobne človeškim, veliko mineralov in vitaminov. Njegovo redno uživanje dokazano podaljšuje življenje, dviguje imunsko odpornost in povečuje mišično maso. Je živ naraven probiotik, vsebuje več kot 100 različnih mikroorganizmov, ki razgradijo laktozo v mlečno kislino, čisti tanko črevesje toksičnih stvari; je rahlo penast in osvežujoč ter lažje prebavljiv kot mleko. Zrna rastejo in se razmnožujejo, njihove lastnosti so dobro raziskane, vendar vse še niso odkrite. Ne da se ga narediti iz nič v laboratoriju, potrebna so zrna, zato si ga poskušajo različne religije prisvojiti kot »božjo stvaritev«. »Umetne« DVS kulture omogočajo industrijsko proizvodnjo kefirja (pa tudi jogurta), ki pa je to samo po imenu.

Zdravilnih lastnosti kefirja je cel kup, najmočnejši učinek pa mu dajejo kafiran, probiotične bakterije in mikroorganizmi. Njegovo redno uživanje (2 -3 dcl dnevno) deluje v črevesju čistilno. Ker ga lahko delamo doma, nima močne reklame na trgu. Kefir delamo iz mleka s 3,5 % maščobe pri sobni temperaturi. Mleko mora biti sveže, najboljše je domače, segreto, lahko je pasterizirano in homogenizirano, ne pa tudi sterilizirano (alpsko ni primerno), ker to zrnca kefirja uniči. Lahko jih pa zamrznemo. Če je mleko slabo ali je zrnc in časa za zorenje premalo ali pri slabi higieni kefir tudi na uspe.

Naš predavatelj mag. Boštar je kefir razvil v Mlekarni Krepko v Logatcu, kjer ga delajo še danes (»Krepki suhec«). Botroval je tudi mlekarni v Angliji, kjer jo je ustanovila njegova znanka, ker ji je kefir ozdravil težko črevesno cronovo bolezen. Sedaj sodeluje pri prenovi mlekarn. Lepe spomine ima na stiško mlekarno, danes je ni več, kjer so delali najboljši sir trapist. Sodeluje pri razvojnih projektih mlečnih izdelkov v različnih delih sveta in z različnimi univerzami pri raziskovanju lastnosti kefirnih zrn. Do leta 2010 se je znanje o kefirju širilo predvsem po ustnem izročilu in v nekaj knjigah, prisoten je bil predvsem v Rusiji. Danes je na spletu o kefirju veliko dosegljivega znanja, postal je tudi popularen na trgu in so vsi jogurti že kar kefirji, kar seveda ni res. Problem je, ker za kefir pri nas ni standarda, za razliko od Rusije, zato se dogajajo zlorabe, ko jogurt poimenujejo kefir. Tovarn, kjer delajo pravi kefir iz zrn, je v Evropi malo, v glavnem gre za instantni izdelek. Pri nas je »Krepki suhec« postal blagovna znamka za vse kefirje.

Kako sami naredimo kefir, smo videli v kratkem filmu. Sledila je njegova degustacija, kjer smo poskusili izdelek našega predavatelja, nekaj srečnikov pa je dobilo tudi kefirjeva zrna za domačo uporabo. Zanimivo predavanje nam je prineslo novo znanje, ki ga bomo lahko uporabili sami v vsakodnevni praksi.

Morda si bomo s pitjem kefirja celo podaljšali življenje, čeprav ne živimo za Kavkazom …

Ivančna Gorica, 11. 3. 2026

Joža Železnikar

Fotografije Jože Gregorič

 

Kar 49 članov našega društva se je v sredo, 25. februarja, odpravilo v zjutraj hladnem, a kasneje obetajočem sončnem dnevu v objem Bele krajine. Pred nami je bila druga letošnja ekskurzija, ki jo je odlično organizirala Lidija Medved.

Z avtobusom smo se najprej ustavili v Metliki, kjer se nam je pridružila neutrudna vodnica Sonja, ta nas je popeljala najprej v Rosalnice. Na poti tja pa nas je že seznanila z nekaj značilnostmi čudovite pokrajine. Tam je topleje kot drugod, podnebje je sicer celinsko, a je občuten vpliv morja in Gorskega kotarja. V tem času smo ob poti ves čas videvali vinogradnike, ki so obrezovali trto.

Ustavili smo se v šoli Brihtna glava, stavbo je kupil Andrej Bajuk, vsebino pa dodal Toni Gašperič. Sprejela nas je »diplomirana kuharica«, ki nas je peljala v učilnico 2. razreda. Posedli smo na nizke stolčke in »napeto« čakali tovarišico učiteljico. Vrnili smo se namreč v leto 1950. Ko je vstopila učiteljica s palico v roki, smo vstali in pozdravili. V uri z njo smo na hitro spoznali še precej značilnosti pokrajine na zelo smešen način. Sodelovali smo »učenci«, ki smo morali na tablo risati značilnosti Bele krajine: brezo, pogačo, vino, ugotavljali smo, iz kakšnega materiala je noša. Slišali smo tudi, da so ribe v mejni reki Kolpi hrvaške in slovenske, razlika je v tem, da so naše večje. Izvedeli smo, kako delajo pisanice, narisati je bilo potrebno odojka in oponašati njegovo oglašanje, videli smo bugarijo (vrsto tamburice) in gudalo (lončeni bas), ki ga je Zdravko lahko tudi preizkusil. Zapeli smo pesem Lepa Anka, in sicer tako »lepo«, da nam je ravnatelj dovolil sodelovati na proslavi za 29. november. Ura je bila zelo zanimiva in ves čas smo se zelo zabavali, kajti če ni bilo tako, kot je učiteljica želela, je hitro sledila kazen. Eden od »učencev« je moral klečati na koruzi, drugi se je moral za ušesa privleči k tabli. Vse pa ni bilo šala – na koncu smo dobili spričevala in vsi nismo izdelali, nasprotno, nekatere bo učiteljica »morala gledati« tudi prihodnje leto.

Po koncu »pouka« in malici smo se odpravili na ogled romarskega središča Tri fare. Gre za tri gotske cerkve znotraj pokopališkega obzidja, ki je verjetno še ostanek protiturškega tabora. Pogled na vse tri cerkve je bil prav monumentalen. Sprejel nas je prijazni cerkveni ključar Martin Matjašič in nas najprej popeljal v najstarejšo, ki jo je zgradil nemški viteški red v 12. stoletju, pred nekaj leti so jo obnovili, ni pa jim uspelo ohraniti poslikave; posvečena je Materi božji, na koru so tudi orgle. Srednja cerkev Glej človek je bila zgrajena v 15. ali 16. stoletju, poslikal jo je Jurij Tavčar s prizori iz življenja svetnikov. Najstarejša cerkev je ohranila še romansko ladjo. Romarji se tu zberejo na dan zavetnika Jerneja meseca avgusta.

In prišel je čas za kosilo v Gostilni Veselič v Podzemlju. Že zunaj nas je pričakala zgovorna in prijazna gostilničarka z belokranjsko pogačo, ki je povedala, da so bili cel dopoldan brez elektrike. A »strah« je bil odveč – kosilo s kozarcem pijače je bilo odlično. Še prej pa smo posvetili pozornost mesecu kulture. Prisluhnili smo recitalu, posvečenemu stoletnici smrti dveh velikih ustvarjalcev Zofki Kveder in Srečku Kosovelu, ki smo ga pripravili člani društva.

Po kosilu smo se odpeljali do Krupe in se sprehodili do čudovitega izvira reke. Skala nad izvirom je visoka 30 m, izvir pa je 60 m globoko, po vodnatosti je to največji vodni vir, a žal neuporaben. Skalnata stena je bila v sončnem dnevu veličastna in Krupa smaragdne barve; skorajda prelepo, da bi bilo res. In ni, semiška tovarna Iskra je v 60. letih prejšnjega st. začela izdelovati kondenzatorje, ki vsebujejo strupeno snov PCB, odlagali so jih v vrtače v okolici. Onesnaženo je vse, najhuje pa je ob nalivih. Ob Krupi je čist samo zrak, vprašanje pa je, kdaj se bo toksična snov razgradila – če se sploh bo kdaj. Po sprehodu po poti ob reki smo se odpravili v Črnomelj.

Vodnica Sonja je ves čas poti nizala značilnosti ljudi in pokrajine. Zanimiva je bila tudi pripoved o Kočevarjih, ki so jih tu naselili že pred 500 leti, in njihova usoda ob prelomnih letih: npr. 1933, 1939, 1945.

V sončnem Črnomlju smo se ustavili v zakladnici gradu, kjer smo spoznali še nekaj značilnosti. Skozi Črnomelj teče Dobličica, v kateri živi črna človeška ribica. Vodnica nam je predstavila pomembne zgradbe in ulice: Kulturni dom, Posojilnico, cerkev sv. Petra, Jožefovo šolo, v kateri je danes glasbena šola, rojstno hišo pesnika Mirana Jarca, leseni most, župnišče, Primožičevo hišo, hrib Griček … Pokazala nam je repliko meča iz 14., ki so ga našli v Lahinji; to je reka, ob kateri raste 43 vrst orhidej in domuje vodomec. Poudarila je, da so pri njih tri veroizpovedi (katoliška, grkokatoliška in pravoslavna). Po sprehodu po mestu smo se ustavili tudi v hiši Josipine Primožič, učiteljice in prosvetiteljice, ki je pomagala dekletom in ženam. Mesto je imelo v 14. st. obzidje, ki jih je malce kasneje obvarovalo pred Turki, ohranil se je del obzidja, kjer smo končali ogled Črnomlja na vzpetini nad mestom.

Pika na i nas je čakala v vinski kleti Društva vinogradnikov Črnomelj. Že ko smo se spuščali v klet, je prijetno dišalo po belokranjski pogači (ki smo jo ta dan poskusili kar trikrat) in vinu. Mlada vinogradnica Urška nam je predstavilo delo društva, vrste vin, ki jih pridelujejo, omenila je tudi težave, s katerimi se srečujejo (škržatek). Nato pa smo degustirali tudi 4 vrste vina in prav škoda, da ga niso prodajali. Glede na zadovoljstvo preizkuševalcev bi prodaja prav dobro tekla.

Ob pol šestih smo se veselo odpravili proti Ivančni Gorici, polni novega znanja, vedenja in izkušenj. Vsega novega in zanimivega, kar smo izvedeli, se seveda ne da zapisati (in zapomniti tudi ne), zato bo še potrebno iti v prelepe kraje, ki so, kot je dejala učiteljica v šoli Brihtna glava, pri nogi kokoši Slovenije, le tega ni vedela, ali pri desni ali pri levi. Za konec le še to, kar nam je ob odhodu iz Treh far dejal ključar Martin Matjašič: »Tu je zibelka dobrih ljudi.« In tudi zato se bomo prav gotovo še vračali.

Vesna Celarc
Fotografije: Vesna Celarc in Ksenija Sever

O kulturni dediščini, vrednoti našega življenja, smo poslušali v sredo, 11. februarja dopoldne v občinski sejni sobi. Bilo nas je 34, o njej pa nam je govorila doc. ddr. Verena Vidrih Perko. Več o njej in njenih mnogih dejavnostih je na začetku povedala predsednica Metka Krajnc, nato pa smo prisluhnili predavateljici.

Ta nam je najprej povedala, da jo na Stično vežejo sentimentalni spomini, saj je tu pri izkopavanju gomil spoznala svojega moža, s katerim sta poročena že petdeset let. O kulturni dediščini nam je v svojem skoraj dve uri trajajočem predavanju odstirala nova obzorja, od katerih tu navajam le nekaj povzetkov, ki so name naredili največji vtis.

»Kulturna dediščina je vse, kar smo bili, smo, bomo, znamo in veljamo« je eden od njenih citatov. Njen lastnik ni Ministrstvo za kulturo, njen lastnik smo ljudje in je ni mogoče ohranjati z zakoni. Dediščina je tudi vprašanje politike, o njej odločajo župani, država, Evropska skupnost in s svojimi odločitvami lahko bistveno osiromašijo naše življenje, režejo korenine in s tem samozavest našim otrokom. Obe svetovni vojni sta povzročili strašno razdejanje in po končanju so se gradila mesta, tovarne, ceste in železnice, s čimer je dežela spremenila svoj značaj, saj so stara ostala le ozka mestna jedra. Kašče in kozolci so postali ruševine, hiše so postajale enake v mestu in vasi. S tem je izginjala naša identiteta, saj v dediščini prepoznavamo sledove, ostanke tega, kar so ustvarili ljudje pred nami. Izgubili smo preteklost in nenadoma smo postali sami sebi dovolj.

Zgodovina gleda nazaj v preteklost, dediščina pa je nekaj, kar imamo danes in jo ohranjamo za prihodnost, da bodo bodoči rodovi imeli nekaj za veselje, obžalovanje in razmislek o tem, kaj je človek. Pomembne so male osebne dediščine, ki jih hranimo doma za svojo družino kot dragocenost iz preteklosti. Dediščina nas razlikuje in povezuje, uči, navdihuje in opozarja. Primer takega učenja so bile katastrofalne poplave, ki so pokazale, kje ne bi smeli graditi, kar so naši predniki dobro vedeli.

V muzejih prepoznavajo ljudje dele svoje lastne zgodbe, zato se morajo ti odpirati in povezovati. Dediščina je kulturni, identitetni, izobraževalni, razvojni, kulturni in politični kapital. Po naravi stvari je konfliktna, saj ima vsak človek do nje svoje osebno stališče in jo doživlja čustveno, kar vključuje tudi konflikte. Dediščina je živa vez s preteklostjo, nit, ki nas vodi nazaj. To so spomini, pripovedke, tradicija, običaji. Enkrat uničeno je uničeno za vekomaj, nikoli več ni avtentično. Po UNESCO-u je dediščina suvereno jedro kolektivne identitete in je enako pomembna za obstoj človeštva kot hrana in voda. Dediščina so predvsem vrednote, materialne manj kot duhovne.

Temelj naše identitete je to, kako preteklost ohranjamo v predmetih, dokumentih, izkopaninah itd. To so pokrajina (simbola Triglav, Bled), kašče, cerkvice, jezik, vera, navade, preteklost. Vprašanje pa je, kako nanjo gledamo (primer ljubljanskega Emonca izpred 2000 let, ki je bil Rimljan, kar naj bi utemeljevalo Ljubljano kot antično mesto). Preteklost je simbolna sedanjost in v njej ugledamo sami sebi v sedanjem trenutku. Kdor upravlja s preteklostjo, nadzoruje sedanjost in usmerja prihodnost; z dediščino se lahko sijajno manipulira.

Predavateljica nas je popeljala v zgodovino in opredelila, od kje izhajamo Slovenci. Smo mešanica raznih ljudstev (Ilirov, Keltov, Venetov, Romanov, Germanov, Avarov-Slovanov) na našem ozemlju. Emona je bila izbrisana in se ni ohranila. Prve slovanske vasi iz 6. stoletja so bile pri nas izkopane v Prekmurju, največ grobov pa je bilo izkopanih v okolici Kranja. To so dokazi za nastanek slovenske kulture. Karel Veliki je združil vsa stara ljudstva in se leta 800 dal okronati pri papežu za rimsko-germanskega cesarja. Ustvarjena je bila Evropa. Cesarstvo traja do leta 1800, ko ga razpustijo pod Napoleonom. Karel Veliki je uvedel latinščino kot edini liturgični jezik in vse dežele je pokristijanil. Slovani se temu upirajo in po prošnji v cesarskem Konstatinopolu prikličejo Cirila in Metoda. Ta dva izumita glagolico, ki postane osnova cirilice (ta se danes piše do Mongolije). Prevedeta sveto pismo, napišeta zakone in širita jezik. Brižinski spomeniki so zapisani (verjetno pred letom 1000 ) v staro-slovenščini (ne v staro-slovanščini) v koroškem dialektu, ki so ga ljudje govorili, sicer ne bi bil zapisan. To dejstvo lahko obravnavamo kot začetek Slovencev (ne Slovanov) v 9. stoletju, česar se, zaradi svoje slabe samopodobe, premalo (ali sploh ne) zavedamo (za razliko od Hrvatov ali Srbov).

Naše glavno mesto bi moralo biti Celje, nekoč Celea, ime, ime se je ohranilo do danes (enako kot Petovia-Ptuj). V 15. stoletju je bila Barbara Celjska (naša »srednjeveška Melanija«) nevesta rimsko-nemškega cesarja Sigismunda in cesarica Madžarske in Češke. S Sigismundom so povezani celjski grofi, naše prvo plemstvo, ki so bili močnejši kot Habsburžani in bi jih morali temu primerno slaviti. Zadnjega Celjana so pobili Madžari leta 1454 in njihovo mesto so prevzeli Habsburžani. To je bila najpomembnejša plemiška družina na slovenskih tleh. Zgodovina gre naprej do avstro-ogrske, ravnovesje se poruši leta l. 1919 z vojno, ki povzroči izgubo tretjine slovenskega prebivalstva. Leta 1940 je Slovenija razkosana, leta 1945 vključena v Jugoslavijo, leta 1991 pa se zgodi čudež z osamosvojitvijo.

Naša gorenjska narodna noša in slovenska trobojnica sta nastali leta 1848, s čimer se je slavilo slovenski ponos in identiteto. Cesar Franc Jožef je ustanovil komisijo za čuvanje habsburške dediščine (stavbe, gradove, cerkve) in leta 1888 je bil zgrajen Narodni muzej v Ljubljani. Oče našega spomeniškega varstva je bil Franc Stele, ki ni uspel s samostojnim zakonom o varovanju dediščine, podtaknil ga je v zakon o gozdovih. Leta 1945 je bil sprejet Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov. Ta ne varuje gradov, kmetov (nacionalizacija velikih kmetij), cerkva, ker so »razredni sovražniki« in je veliko uničenih. Z eksodusom izgine velik del prebivalstva, ki je bil večinoma veren. Nastale pa so nove vrednote (solidarnost, pomoč drugim, graditi nekaj skupnega), nastali so novi muzeji (Kranj), prvenstvo pa dobi dediščina NOB in določanje slovanstva, ne slovenstva. Status kmeta je razvrednoten, prvenstveno velja industrializacija. Vrednote so se spremenile.

Bistvo slovenske identitete je zakoreninjeno daleč nazaj v 9. stoletju, med njena utemeljitelja pa lahko štejemo tudi Cirila in Metoda, česar se premalo zavedamo. Dediščina je vedno politična, od naše zavesti pa je odvisno, kako jo varujemo, čuvamo in vplivamo na njeno ohranjanje. Pustili smo propasti Ravne, Jesenice, Muro, smodišnico Kamnik, kar je posledica skupne države Jugoslavije, kjer je bila identiteta dovoljena le velikim. Kaj so še naše korenine, je to slovenstvo? Kaj so naše vrednote? Dediščine ne more ščititi le stroka, vpliv morajo imeti tudi ljudje. Vrednote so dediščina, ne le materialne, temveč tudi duhovne, to, kar občutimo (Beneška listina). Ljudi brez identitete danes potrebuje kapital.

S svojim vrhunskim dinamičnim podajanjem nas je ddr. Perkova držala v napetosti skoraj dve uri. Anekdote, s katerimi je ilustrirala predavanje, bi si zaslužile poseben zapis, nas pa so od srca nasmejale. Razširila nam je pogled na dediščino, ki smo jo doslej verjetno obravnavali drugače. Izrazila je veliko pohvalo naši monografiji o kaščah, to smo ji podarili, in spravila v zagato našega »dvornega« fotografa Jožeta, ker mu s svojim stalnim gibanjem ni omogočila narediti kvalitetne fotografije. Preživeli smo nepozabno dopoldne …

Fotografije Jože Gregorič

Ivančna Gorica, 13. 2. 2026

Joža Železnikar