V torek, 19. oktobra, se nas je 25 članov z veseljem podalo na prvo letošnjo ekskurzijo. Pot nas je najprej vodila do kartuzijanskega samostana Pleterje v bližini Šentjerneja, nato pa smo si ogledali Kostanjevico in tamkajšnjo galerijo Božidarja Jakca.
Najprej smo se ustavili v kartuzijanskem samostanu Pleterje. Samostan je javnosti nedostopen, za obiskovalce je odprta le gotska cerkev iz leta 1406. V njej smo si ogledali film o življenju menihov in spoznali notranjost nekaterih delov kartuzije, ki so sicer nedostopni javnosti. Trenutno je tu 17 menihov in bratov, zanje in za samostansko gospodarstvo, ki poteka na 750 hektarih zemljišča, pa skrbi 22 zaposlenih. Samostan je leta 1403 ustanovil celjski grof Herman II in je ednini delujoči kartuzijanski samostan pri nas. Gre za najstrožji moški samostanski red, skupnost samotarjev, kjer vsak živi v svoji celici – hišici z vrtom. Teh je 31. Družijo se trikrat dnevno pri skupni molitvi in enkrat na teden pri skupnem sprehodu. Posvečen je Mariji – »Prestol Svete Trojice« je njegovo ime.
V hišni prodajalni so se nekateri oskrbeli s pleterskimi izdelki in pridelki. Ogledali smo si tudi Muzej na prostem Pleterje, ki predstavlja staro tradicionalno kmečko domačijo iz leta 1830. Takoj smo »pogruntali«, da je zelo podobna naši Jurčičevini.
Naslednja postaja naše ekskurzije je bilo nato mesto Kostanjevica. Po njem nas je popeljala prijazna vodnica Tatjana, ki nam je predstavila njegove najpomembnejše znamenitosti. Kostanjevica je najstarejše (od leta 1252) in najmanjše dolenjsko mesto. Ustanovil ga je leta 1234 koroški vojvoda Spanheim, ki je tu kupil posest in zgradil cistercijanski samostan. Z njim se je začel tudi razvoj mesta, ko pa je bil samostan v 18. stoletju razpuščen, je mesto začelo stagnirati. Po vojni sta v njem delovala Iskra in Labod, ki pa sta se nato preselila v Novo mesto. Kostanjevica sedaj posebne industrije nima, zato pa je postalo znano kulturno mesto.
Arhitektura mesta je panonska, saj je tu bilo nekoč panonsko morje in fosile najdejo še danes. Hiše so nizke z mansardo in stojijo vzporedno s cestiščem, gospodarska poslopja imajo zadaj. Imajo dve vzporedni ulici s trgom, na katerem stoji stara tehtnica. Vstopili smo v najstarejšo, Jakobovo cerkev iz 13. stoletja, katere posebnost je romanski glavni oltar in reliefni križev pot iz mavca iz leta 1910. Poleg te smo si ogledali še notranjost špitalske cerkve iz 16. stoletja, ki je bila nekoč mrliška vežica (v bližini je bila bolnica). Uničil jo je požar, po obnovi jo je leta 1931 poslikal s freskami znameniti domačin slikar Jože Gorjup. Cerkev ne deluje več.
Značilnost Kostanjevice, ki leži na otoku in ga obkroža reka Krka, so seveda mostovi. Posebno zgodovino ima »tercialski most«, za katerega je načrt naredil Jože Plečnik. V Kostanjevici sicer nikoli ni bil, je pa prijateljeval s tamkajšnjo lekarnarko Emilijo Fon in na njeno željo naredil načrt za leseni most, s katerim je skrajšal pot okoličanom do cerkve. Poleg Plečnika so bile znamenite osebnosti Kostanjevice še Novomeščan Vladimir Lamut, ki je imel svoj atelje v sedaj razpadajočem dvorcu, Josef Resel, ki je živel v gradu (»kloštrski žolni«) in je pokartiral Krakovski gozd, pa domačin zdravnik Ivan Oražem, starosta Sokolov, ki je za seboj pustil Oražnov dom v Ljubljani. Znamenita osebnost je tudi Lado Smrekar, učitelj in začetnik kostanjeviške galerije po II. svetovni vojni. Ljudska šola iz leta 1906, kjer je deloval, je zanimiva še po vhodnih vratih, ki jih je okrasil Tone Kralj, in po največjem mozaiku v Sloveniji, ki je na zunanji steni šole in predstavlja kmečke upore.
Po kosilu v znani gostilni Žolnir smo se odpravili še do Galerije Božidarja Jakca, ki deluje v nekdanjem cistercijanskem samostanu. Prijazna in vsevedna vodnica nas je seznanila z njegovo zgodovino in sedanjo vsebino. Samostan je deloval 550 let, od ustanovitve s strani vojvode Spanheima leta 1234 do razpustitve leta 1786. Po njej so se v stavbo naselile družine in nekaj upravnih organov. Leta 1942 so partizani požgali vse strehe, leta 1953 pa je Lado Smrekar dosegel obnovitev objekta in v 70-ih letih je bila ustanovljena krovna ustanova Galerija Božidar Jakac. Sedaj je v njej deset stalnih razstav in tri do štiri občasne. Od teh trenutno poteka razstava Vezi, ki prihaja iz Zagreba in združuje mentorje iz tamkajšnje likovne akademije in njihove študente – slovenske slikarje. Razstavo smo si na hitro tudi ogledali.
Galerija razstavlja 9.200 del in je največja slovenska galerija. Tu so zbirke pomembnih slovenskih umetnikov, ki so povezani z Dolenjsko, kot so: Božidar Jakac, sicer prvi donator svojih del, Janez Boljka, Zoran Didek, Tone in France Kralj, zbirka Gorjupove galerije, France Gorše, Bojan Borčič ter Pleterska zbirka evropskih slikarjev. Večino teh smo si ob nazorni razlagi naše vodnice tudi ogledali. Čudili smo se, kaj vse so naši in tuji umetniki ustvarili, kakšne tehnike in materiale so pri tem uporabljali, si napasli oči in duše, pa tudi malo utrudili noge.
Prva letošnja ekskurzija, upam, da ne tudi zadnja, je tako za nami. Predelali smo ves predviden program. Podrobnosti bomo seveda pozabili, ostali pa bodo vtisi in dober občutek, da smo doživeli lep in vsebine poln dan.
Ivančna Gorica, 20. 10. 2021
Joža Železnikar