Bili smo na aprilski ekskurziji

V lepem torkovem jutru 4. aprila se je 20 študentov naše UTŽO podalo na ekskurzijo v smer Rašica – Županova jama – Tabor Cerovo. Pot ni bila ravno dolga, saj smo naredili le 60 km, zato pa toliko bolj zanimiva in poučna.

0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Filament.io 0 Flares ×

Če je kdo mislil, da o Primožu Trubarju kaj posebnega pač ni več mogoče izvedeti, se je krepko uštel. V to nas je prepričal vodnik Andrej na Trubarjevi domačiji v Rašici, kjer je bila naša prva postojanka. S svojo zanimivo in dinamično razlago nas je prikoval na lesene klopi v Trubarjevi spominski sobi. Ta ima tri dele: pregled Trubarjevega življenja in njegovih glavnih postaj, steklene stebre s ponaredki njegovih knjig (napisal jih je 31) in okna z vitraži, v katerih so upodobljeni protestantski veljaki, kot so Martin Luther, njegov mecen škof Peter Bonomo, Jean Calvin, Erazem Rotterdamski in drugi.

Trubar je bil rojen leta 1508, umrl pa je leta 1586, torej je dočakal za tisti čas visoko starost 78 let. Temu je botrovala verjetno njegova dobro situirana družina, saj je imel oče mlin in žago, tako da hrane ni primanjkovalo. Dvanajstletnega je poslal v šolo na Reko, nato je šel v Salzburg, Trst in na Dunaj. Po končanem šolanju mu je tržaški škof Bonomo dodelil župnijo v Loki pri Radečah, tako da je bil Trubar finančno dobro preskrbljen. Bonomo je zanj skrbel vse do svoje smrti. Leta 1550 je Trubar napisal in izdal katekizem in abecednik v slovenskem jeziku, sicer pisanem še v gotici. Kasneje je pisal v latinici. Z obema knjigama je utemeljil slovenski jezik in s tem slovenski narod, kar danes vse premalo cenimo. Bil je zastopnik humanizma, zagovarjal je človeka, ki potrebuje znanje, zato je postal reformator. Z izdajo »Cerkvene ordnunge« je posegel v pooblastila cerkvenih oblasti in si s tem nakopal težave. Umaknil se je v izgnanstvo v Nemčijo v Tübingen in pri 40 letih postal protestant. Imel je tri žene in štiri otroke, dve ženi in en otrok so mu umrli. Pisal je vse do konca svojega življenja, dogorel je kot sveča, je rekel naš vodnik Andrej.

Na domačiji smo si ogledali še mlin in žago, nato pa smo se odpeljali do Županove jame pri Grosuplju. Po njej nas je vodila Andreja. Izvedeli smo, da ima jama ime po Josipu Permetu, županu takratne občine Št. Jurij, ki jo je odkril leta 1926. Turistična pot po njej meri 610 m, najgloblji del jame pa je 77 m pod površjem. Jama ima sedem dvoran, v katerih je videti stalagmite, stalaktite in stebre, kjer se stalagmit in stalaktit združita. Začeli smo z Ledeno dvorano, kjer je bilo resnično mrzlo, komaj 50C. Sledila je Srebrn dvorana, v njej so bili kapniki pokriti s kristalčki. Prešli smo še Permetovo jamo, v kateri je prvotni vhod v jamo, nato Veliko dvorano, ki ima enega najlepših stalagmitov. V Blatni dvorani so stene rjavo-rdeče zaradi železovega oksida, Matjaževa dvorana pa je dobila ime po dveh kapniških stebrih, ki oblikujeta prestol. Zadnja dvorana se konča z globokim breznom. Tej sledi še Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna le jamarjem. Da smo prišli do konca, smo morali prehoditi kar 500 stopnic in ravno toliko tudi nazaj. Zmogli smo jih vsi in se pri tem natelovadili za nekaj dni vnaprej.

Zadnja postaja naše poti je bil Tabor Cerovo. Na vzpetini so protiturški tabor zgradili kmetje v 15. stoletju, da bi zavarovali svoje imetje. Ni znano, ali so Turki tabor res kdaj napadli. Znotraj obzidja je cerkvica sv. Nikolaja, ki naj bi bila zgrajena že v 13. stoletju. V cerkvi je s freskami poslikan obok, ki je še dobro ohranjen in prikazuje daritev Kajna in Abela Bogu. Obzidje so v 90-ih letih obnovili, tako da je tabor danes eden redkih še ohranjenih.

Uradni del ekskurzije je bil tako končan. Za neuradnega so poskrbeli v Gostilni Krpan, kjer so napolnili naše želodce, tako da smo se vrnili domov z glavo, polno vtisov in tudi polnih želodcev. Dan je bil popoln…

Ivančna Gorica, 5.4.2017

Joža Železnikar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja