Avtor: JozeM

V nedeljo zvečer smo si ogledali operni muzikal KETTE, ta čudoviti prikaz kratkega in predvsem žalostnega življenja našega pesnika Dragotina Ketteja v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu.
Po končanem ogledu se nam je predsednica UTŽO Metka Krajnc na avtobusu zahvalila za udeležbo in povedala, da v Novem mestu pesniku v čast nudijo tudi torto z njegovim imenom, ki je nežnega videza in nežnega okusa.
Me, »nordijke«, smo dobile navdih in se odločile, da obiščemo Novo mesto, kamor smo se odpeljale z vlakom. Prehodile smo prelepo pot ob reki Krki, občudovale smo mirnost in zeleno barvo te dolenjske lepotice. Tu uživajo tudi račke, kanuisti in poleti še kopalci. Postavljene so klopi, da se lahko oddahneš in uživaš ob pogledu nanjo.

Pot smo nadaljevale po Kettejevem drevoredu vse do Glavnega trga. Ustavile smo se pri Kettejevem vodnjaku in si prebrale vklesane verze njegove pesmi Na trgu. Tukaj je tudi Gostišče na trgu, Hiša kulinarike in turizma. V preddverju je slaščičarna, kjer nudijo Kettejevo torto. Seveda smo si jo privoščile in bile enotnega mnenja, da je čudovita.
Priporočamo vam ta sprehod po Novem mestu in užitek ob sladkanju s Kettejevo torto.

Olga Šeme

V sredo, 19. novembra dopoldne, smo se v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični na delavnici ponovno srečali s kaligrafijo. V januarju letos smo imeli prvo delavnico, kjer smo se seznanili s teoretičnim delom (prispevek o tem »Srečali smo se s kaligrafijo« je dostopen v arhivu na naši spletni strani), to pot pa se nas je 17 prisotnih ukvarjalo predvsem s praktičnim, to je s pisanjem v protogotici.

Tudi to pot je bila naša voditeljica in predavateljica dr. Dijana Pita da Costa, sicer odgovorna za pedagoško delo v Muzeju. Najprej smo izvedeli nekaj o zgodovini stiškega samostana, saj njegov nastanek sega v leto 1132, in njegov prispevek k slovenski pismenosti. Samostan je bil kulturno središče z veliko knjižnico, ki je bila ena od tedaj obstoječih 60. Knjige, ki jih je bilo treba najprej pridobiti, so prepisovali pisarji v posebnem prostoru – skriptoriju. Za to delo so se usposabljali 10 let. Pisali so na pergament, posebej obdelano živalsko kožo ovc, koz ali teličkov, katere obdelava je trajala več tednov. Sedeli so za nagnjenimi pisalnimi mizicami, ker so uporabljali peresa s poševno konico. Peresa so bila ptičja, bodisi od vran, puranov ali krokarjev. Črnilo, ki so ga uporabljali, so izdelali sami iz hrastovih šišk, ki so jih drobili in prekuhavali. Pisarji so delali le pri dnevni svetlobi, črke so bile majhne in besede zelo stisnjene, kar smo lahko videli na primerih, ki nam jih je dala predavateljica. Knjižni slikarji so v prepise dodajali okrašene prve črke; te so bile velike in so nakazovale nova poglavja, dodajali pa so tudi razne okraske iz narave. Ko je bila knjiga prepisana, je šla v vezavo h knjigovezu, nato pa jo je po pol leta ali več dobil v roke naročnik.

Temu uvodu je sledil praktični del – delavnica.

Na mizicah, ob katerih smo sedeli, je že bilo pero s črnilnikom in vzorec črk v protogotici, kjer so bile označene poteze, ki jih je treba vleči za vsako črko. Dobili smo papir z označenimi črtami, kamor smo prepisovali tekst v latinščini, ki si ga je izbral vsak od nas. Seveda so bile naše prve poteze nerodne, saj peresa nismo obvladali, z vajo pa nam je nato kar šlo. Nekateri bolj spretni so prepisali celo več izrekov. Predavateljica je eksperimentirala z različno barvo papirja (bela, siva, rumenkasta) in njegovo debelino, ker je želela ugotoviti, katera je za nas najbolj primerna.

To je izvedela, ko smo se po končanem delu posedli za veliko mizo ob čaju, kavi in piškotih, s katerimi nam je postregla. Navijali smo za rumenkast papir, ki je najbolj podoben pergamentu. Za nekatere bi lahko bile označene vrstice, kamor smo vpisovali tekst, ožje, da bi bile črke manjše. Bolj všeč nam je bil papir, na katerem je že bil okrasni vzorec. Ugotavljali smo, da zahtevana koncentracija pri pisanju pomirja in sprošča.

Predavateljica dr. Dijana Pita da Costa nas je tudi to pot navdušila. Na njene predloge za ime delavnice smo izbrali naslov »Kaligrafija v duhu srednjega veka«. Izvedeli smo, da delavnice kaligrafije potekajo večkrat in da so termini objavljeni na občinski spletni strani »Moja občina«, pa tudi na spletni strani Muzeja. Tam je mogoče dobiti tudi vzorce pisave. Bolj poglobljene triurne delavnice izvaja njen sodelavec, ki obravnava tudi več pisav.

Poslovili smo se z obljubo, da se ob priložnosti ponovno srečamo in se skupaj z našimi izdelki v protogotici -dokazu naše spretnosti – odpravili proti domu in novim doživetjem naproti.

Kako je delavnico s fotografskim očesom videla naša predavateljica dr. Dijana Pita da Costa, poglejte spodaj v galeriji.

Ivančna Gorica, 21. 11. 2025

Joža Železnikar

Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica (»tretja univerza« pogovorno) je v prvem tednu oktobra zakorakalo v novo študijsko leto 2025/26. Vpis je prinesel nepričakovano veliko število novih članov, tako da nas je sedaj v društvu skupaj 194, od tega več kot 65 novih. Trudili se bomo, da bomo njihova pričakovanja kar najbolje izpolnili. Na razpolago imajo 23 različnih krožkov, ki jih sedaj, ko se je urnik ustalil, obiskuje 255 članov; torej so nekateri vključeni v dva ali več študijskih krožkov.

Poučevanje angleščine poteka kar v osmih krožkih različnih stopenj znanja, »hit« sezone pa je zopet krožek Urjenje spomina, kjer so vključene kar tri velike skupine. Po nekaj letih, ker prej ni bilo zanimanja, smo zopet začeli s krožkom računalništva. Na novo je zaživel krožek ročnih del, razgibati pa se je na novo mogoče tudi v krožku za pilates in plesnih uricah. Za zdravo telo tradicionalno potekata še vodena telovadba ter nordijska hoja.

Pri vpisu so vsi člani prejeli naše glasilo »Utrinki«, iz katerega so razvidne naše dejavnosti iz preteklega študijskega leta in program za tekoče. Prenovili smo spletno stran društva, kjer so ažurno objavljene informacije o bodočih aktivnostih in v daljših tekstih opisani pretekli dogodki. Teh se je zvrstilo že kar nekaj. V oktobru smo se odpravili na ekskurzijo v Maribor in tako uresničili željo, ki jo je v anketi, izvedeni spomladi, izrazilo več naših anketirancev. Da smo zadeli »žebljico na glavico« je pokazala udeležba, saj nas je bilo za dva avtobusa. Ali je k temu pripomoglo tudi nepozabno srečanje s pisateljem Tonetom Partljičem v mariborskem gledališču? V novembru smo imeli prvo predavanje.

V (pre)polni občinski sejni sobi smo gostili meteorologa Andreja Velkavrha, ki nas je prepričal, da je vreme komplicirana stvar. Za nami je tudi prvi kulturni dogodek. Udeležili smo se muzikala Kette v novomeškem Kulturnem centru Janeza Trdine in sočustvovali s tako zgodaj umrlim mladim pesnikom.

Do konca koledarskega leta nas čakajo še delavnica o kaligrafiji v stiškem samostanu, prednovoletno druženje v Turistični kmetiji Fajdiga in gala koncert opernih arij v Cankarjevem domu. Podrobnosti so na naši spletni strani. Poleg vseh krožkov, ki tečejo tedensko seveda …

Ob tolikšnem članstvu, kot ga imamo letos, je postal zelo pereč problem prostora. Udeležencev nekaterih krožkov je tolikšno, da je največja predavalnica, ki jo premoremo, pretesna in je za premagovanje stiske potrebno kar nekaj dobre volje. To, da je treba do v nje drugo nadstropje, je pa že druga pesem …Ampak zmoremo, saj smo (še vedno) radovedni in iščemo nova poznanstva in znanja!

Ivančna Gorica, 17. 11. 2025

Joža Železnikar

Tako je svoje predavanje o vremenu in vremenskih pojavih naslovil Andrej Velkavrh,

matematik in meteorolog. Poznamo ga kot tistega napovedovalca vremena s TV ekranov, ki svoj nastop vedno konča s kakšno duhovito mislijo.

Prisluhnili smo mu v sredo, 5. novembra dopoldne v občinski sejni sobi na letošnjem prvem predavanju od predvidenih šestih v tem študijskem letu. Udeležilo se ga je rekordnih 57 članov in članic. Več o Andreju Velkavrhu je na začetku povedala Lidija Medved, po tem pa smo uro in pol poslušali o tem, kaj vse kroji vreme in kako nastanejo vremenske ujme.

Vremenska ujma oz. neurje je naraven vremenski pojav, ki odstopa od povprečja in povzroči škodo. Lahko je to povodenj, suša, nevihta s točo, naliv, toča. Vendar narava, kot pravi Velkavrh, ujm ne pozna, saj so te tudi koristne, če izpraznjen prostor omogoči obnovo in novo rast. So stalnica od aprila do septembra in vse bolj pogoste zaradi podnebnih sprememb in segrevanja ozračja. Do vremenskih neurij pride, če so v ozračju razmere, ki to omogočijo. Pri nas so povezana z nevihtami, vendar ni vsaka nevihta potencialno neurje. Pri nas večina vremena prihaja od zahoda, nad morjem se ozračje napolni z vlago, nastajajo oblaki in lahko pade velika količina padavin v kratkem času. Edina energija, ki jo ozračje dobiva, je sončna energija. Ta povzroči izhlapevanje vode, oblake in padavine. Za toplotno ravnovesje moramo imeti tudi toplotne izgube. Te nastajajo, ker zemlja oddaja v vesolje infrardečo svetlobo in s tem zmanjšuje toploto. Tako se ustvari povprečna temperatura zemljinega ozračja. Sončna svetloba se vpije v zemljina tla, ta se segrevajo, vendar ne vsa enako (razlika je v asfaltu, vodi, namočenih ali suhih tleh itd.). Oblaki zemljino sevanje zaustavijo in ga vračajo nazaj na zemljo, zato se v oblačni noči temperatura zniža manj kot v jasni.

Segreta tla segrevajo zrak nad tlemi, zrak postane lažji in se dviga, poveča se tudi izhlapevanje vode. Pri tem se sprošča energija, saj je veliko te porabljene za to, da voda izhlapi. Ko pride hladen zrak, se energija pri kondenzaciji pare iz plina v tekoče stanje dodatno sprosti v ozračje in ga še dodatno segreva, kar povzroča možnosti za nevihte. Topel zrak se dviga in se meša z zrakom iz okolice, za kar rabi energijo in se dodatno ohladi. Za vsakih 100 metrov dviga se zrak ohladi za 1 ℃. Tako se tvorijo kapljice in nastanejo oblaki, v katerih se sprošča toplota, zato se ohlajanje upočasni in oblaki dalj časa obdržijo toploto, se dvignejo še više in povzročijo nevihte.

Kaj povzroči, da se zrak dvigne? Eno je termika, ko se pri dviganju zrak ohlaja in kondenzira v kapljice. Drugo so zračni vrtinci – cikloni, kjer se zrak dvigne, ohladi, kondenzira in nastanejo oblaki. Je pa še prisilno dviganje, to so vremenske fronte. Te nastanejo med toplejšo in hladnejšo zračno maso. Hladen zrak je težak in spodriva toplega, ta se mora dvigniti v višino, kjer se ohlaja in kondenzira v padavine. Fronta je lahko tudi topla, kjer topli zrak hladnega ne more izpodriniti, saj je lažji od hladnega, se pa počasi dviga, ohlaja in nastanejo padavine, ni pa nalivov. Vsak oblak je živ organizem, nastaja in izhlapeva. Zahodna polovica Slovenije je hribovita in ob jugozahodniku so tam oblaki in dež, na drugi strani pa se zrak spusti in je vreme lepše.

Za nastanek nevihte je potrebno nestabilno ozračje, saj se zrak dviga toliko časa, dokler se njegova temperatura ne izenači s temperaturo okolice in tedaj nastane nevihta. Teh je več vrst: pri enocelični je nevihtni oblak osamljen, pri večcelični ena nevihta povzroči gručo povezanih nevihtnih oblakov, pri nevihtnih linijah je niz nevihtnih hladnih front. Posebna vrsta so supercelične nevihte. Zanje je potrebno poleg dovolj vlage še vetrovno striženje, ko se smer vetra spreminja z višino (jug v jugovzhodnik) in višje kot gremo, bolj severno piha veter. Pri dovolj vetra nevihta potuje in ne razpade, nastane močan veter, toča, naliv in so klasičen vir vremenskih ujm. Vremenski pojavi in njihove posledice so odvisni tudi od terena, reliefa pokrajine. Zaradi reliefa v Ameriki nastajajo tornadi, ki jih pri nas ni. Tam od severa proti jugu potekajo hribi (Skalno gorovje), osrednji del pa je odprt. Tam trčita hladna in topla zračna masa in nastane tornado. V Evropi zaradi razdrobljenosti pokrajin to ni možno ali le v manjšem obsegu.

Ob nevihtah nastane močan veter, piš, ker se dvignjen zrak mora tudi spustiti navzdol, padavine zrak ohladijo, ta je težek in povzroči, da pred nevihto nastane vetrovna fronta. Veter je sicer kratkega veka, je pa sunkovit in močan, zato povzroči škodo. Burja je močan veter, ki ni vezan na nevihte. Za vremenske ujme so pri nas najpogostejši vzrok močne nevihte, ki nastanejo, če so zanje ugodni pogoji (vlažno, nestabilno ozračje, striženje vetra in njegova jakost, dovolj toplo morje jeseni, hladne fronte in relief pokrajine). Povzročajo močne padavine, veter, točo, strele in s tem škodo. Napovedati je mogoče le pogoje za nastanek takih neviht, samih neviht pa ne. Vreme je zapletena reč in stvari niso enostavne.

Poslušalci smo postavili predavatelju nekaj vprašanj in dobili tudi odgovore. Stroka ocenjuje, da protitočna obramba nima smisla, odločitev zanjo je politična. Osnovnih vremenskih procesov se zaustavljati in spreminjati ne da (»naročanje« lepega vremena zaradi političnih dogodkov), ker je za to potrebno preveč energije. Ne da se razbijati tornadov ali redčiti megle, neviht se ne da preprečiti ali zmanjšati njihove moči. Novice o zarotah se širijo prek družabnih omrežij, ta pa servirajo novice, ki jih človek sicer bere, zato je obveščen le enostransko in jim verjame. Vremenski pregovori nikoli niso držali, nekaterih niti ni možno preverjati, ker so preveč splošni. Približno držijo le ledeni možje, ker so sredi maja zadnji arktični prodori zraka. Dolgoročne vremenske napovedi temeljijo na meteoroloških modelih, napovedih in analizi meritev, ki so na razpolago. Časovne vrste z leti dajo določene podatke, vendar ne morejo služiti za z vremenom povezane odločitve. Najtežje je napovedati nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo.

Da je vreme res zapletena reč, kot pravi Velkavrh, smo se ob njegovem predavanju lahko sami prepričali. Veliko fizike je treba obvladati za njegovo prepoznavanje, pogovor o njem pa je vedno dobrodošla in nikoli dokončana zgodba.

Fotografije: Jože Gregorič

Ivančna Gorica, 6. 11. 2025

Joža Železnikar