Zadnji dogodek v letošnjem letu je bil romantičen. V torek, 27. decembra, smo se pozno popoldne, bilo nas je 27, odpravili v Arboretum Volčji Potok. Tja nas je zvabil večerni sprehod med lučkami. Imeli smo kaj videti!
Dva kilometra dolga krožna pot nas je najprej popeljala skozi svetlobni tunel. Do naslednje kristalne dvorane so nas ob poti spremljale srebrne svetlobne krogle, 25 metrov dolga dvorana pa je žarela v spreminjajočih se barvah, od rdeče, modre, rumene, zelene, pa še kakšne. Na poti do bele pravljične dežele z dedkom Mrazom nas je spremljal trop jelenčkov, nato pa so se vrstili srčki, pa iskrice, zlati prstani, jaslice. Na daleč je bil viden slap, sestavljen iz lučk. Ko smo šli pod disko kroglo, je ta metala sence na tla na tak način, da se je zdelo, kot da se tla zibajo. Pred kuliso dvorca je bila 250 m2 velika svetlobna zavesa, kjer so se menjale barve in svetlobni prizori, tako da bi tam lahko stal v nedogled.
Vmes smo se ustavili na čaju in »kuhančku«, tako da je bil po tem pogled na osvetljeni francoski vrt še očarljivejši. Pušpanove žive meje, oblikovane kot labirint, so namreč vse oblekli v srebrne lučke in pogled od daleč je bil fascinanten. Spremljali so nas kotaleči loki, pa veselo sonce, videli smo gozd odsevov, čarobni gozd in okrogle sanje. Poti niso bile razsvetljene, tako da smo iz teme prihajali do posameznih prizorov, ki so s tem še bolj zažareli. Kljub temu, da jih je bilo veliko in so bili večinoma v skupinah, niso učinkovali kičasto, ker je park dovolj prostran. Domiselnosti načrtovalcev in izvajalcev se lahko samo čudiš!
Čudili se jim nismo samo mi, saj je bil park poln obiskovalcev, od najmlajših dojenčkov v vozičkih do starejših otrok in njihovih staršev, pa tudi psov ni manjkalo. Hrepenenje po luči v tem temačnem decembru je očitno vsesplošno in Arboretum je tovrstne želje več kot izpolnil. Vrnil nas je v otroštvo, ko smo v novo leto še vstopali polni pričakovanj, in nas od vsakdana za nekaj časa popeljal v pravljično deželo. Bilo je romantično in bilo je lepo doživetje…
Ivančna Gorica, 29. 12. 2022
Joža Železnikar
Fotografije: spletna stran Arboretuma