Za nami je prvo predavanje v novem letu. Prisluhnili smo gospe Andreji Rustja, dipl. zgodovinarki, prof. teologije, novinarki in popotnici, ki nam je predavala o posebni verski skupnosti, o amiših.
Amiši, njihovo število je okrog 500.000, so naseljeni po raznih državah v ZDA, največ pa jih živi v državah Pensilvanija, Ohio in Indiana. Skupnost izhaja iz protestantizma, temelj njihovega verovanja in načina življenja je Sveto pismo.
Značilno za njihovo življenje je, da niso vpeti v sisteme, nimajo elektrike, ne osebnih telefonov, ne javnega vodovoda, ne plačujejo davkov, niti niso zdravstveno zavarovani. Včasih so si svetili z oljenkami in leščerbami, danes pa uporabljajo tudi plinske svetilke, plin uporabljajo tudi za kuhanje, za hladilnike, za gretje. Na posestvu je samo en telefon za najnujnejše primere, navadno pred vhodom na posestvo v majhni hiški.
Amiši nimajo avtomobilov, imajo pa lahke kočije s konji za prevoz. Tudi na poljih ne vidimo traktorjev, zemljo obdelujejo s plugi in branami, ki jih vlečejo konji. Imajo nekaj poljedelskih strojev (balirke, kombajni), ki delujejo na motorni pogon, po polju pa jih vlečejo živali.
Amiši imajo poseben kodeks oblačenja. Moški so oblečeni v črne hlače, črn telovnik, vedno so oblečeni v srajce, ob delavnikih v pisane, v nedeljo pa v bele. Obvezen je tudi klobuk, ob delavnikih slamnik, v nedeljo pa črn klobuk. Za odrasle poročene moške je značilna dolga brada. Ženske nosijo krila vrečaste oblike, umirjenih barv in brez vzorcev. Preko nosijo črn predpasnik in na glavi črno čepico, preko nje pa še črno avbo. Oblačila moških in žensk so brez zadrg in z zelo malo gumbi, ki morajo biti zakriti.
Med amiši je zelo pomembna družina. Povprečno imajo 4 otroke, s katerimi se ukvarjajo tako mame kot očetje. V vsakem naselju je šola, ki jo obiskujejo otroci od 6-14 . leta. To je stavba z enim velikim prostorom, v katerem ena učiteljica uči vse otroke skupaj od 1.do 8.razreda. Ko so otroci stari 16 let, jim starši dovolijo, da sami odločajo o svojem življenju. Dve leti imajo časa, da lahko gredo v svet in preizkusijo vse, kar je pri amiših prepovedano. Ko se vrnejo, se jih kar 70- 95% odloči za krst in amiško skupnost.
Amiši nimajo bogastva v materialnih stvareh. So pa srečni ljudje, vedno nasmejani, zadovoljni s tem, kar imajo. Pohlep, nevoščljivost in sovraštvo so jim tuji, pomagajo si med seboj v vseh težavah. Če česa ne zmorejo, pa preložijo v božje roke. So dobri in pošteni delavci in jim dela ne zmanjka, tudi ne izven skupnosti.