Bili smo na Novoletnem koncertu

V petek, 27. decembra zvečer, smo se na poseben način še enkrat poslovili od leta 2024. Udeležili smo se namreč, bilo nas je 44, Novoletnega koncerta v Cankarjevem domu. Izvajalci koncerta so bili Simfonični orkester SNG Maribor pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča, mezzosopranistka Nuška Drašček in tenorist Deniz Leone. Imeli smo kaj slišati …

Nuška Drašček, spletna fotografija
Deniz Leone, spletna fotografija

Program so sestavljale arije iz nam znanih in manj znanih oper, uverture in medigre. Na začetku je bil Mozart, sledili so italijanski operni skladatelji Rossini, Verdi in Donizetti, nato Bizet z najbolj znano in priljubljeno opero Carmen, nato pa še nekaj španskih skladateljev. Slišali smo tudi priljubljeni Cvetlični valček iz baleta Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega. Raznolik program torej, ki sta ga ob spremljavi orkestra izvedla pevca Nuška Drašček in Deniz Leone, eno točko tudi skupaj v duetu. Orkester nas je vodil od ene melodije do druge in dirigent je pri tem temperamentno dal vse od sebe, celo tako, da mu je iz rok zletela dirigentska paličica.

S svojim nastopom nas je povsem osvojila »naša« Nuška, ki je arije odpela in odigrala tudi neverbalno s svojimi gibi in mimiko obraza, njene višine pa so me kar dvignile s stola. S svojim glasom nas je prepričal tudi tenorist Leone. Uživali smo v vsaki točki, kar smo z aplavzom tudi pokazali. Program se je kar prehitro iztekel, tako da smo po koncu izvajalce nekajkrat priklicali nazaj na oder, nazadnje tudi s stoječimi ovacijami.

In ni bilo zaman, deležni smo bili dodatka. Najprej je Nuška Drašček zapela del Habanere iz opere Carmen, tenorist Leone nas je razveselil z arijo »Ženska je tičica …« iz Verdijevega Rigoletta, posebno darilo pa nam je dal dirigent Krečič. Orkester je namreč zaigral znano Radetzkyjevo koračnico, kamor je dirigent vključil tudi nas, saj smo smeli zraven po taktu ploskati. Zaključek torej kot da smo na Dunaju na novoletnem koncertu v Zlati dvorani Musikvereina!

Koncert je na vse nas naredil nepozaben vtis in strinjali smo se, da lepšega zaključka leta ne bi moglo biti. Sama sem Nuško »nosila« s seboj še dva dni. Hvaležni smo naši predsednici Metki, ki je koncert izbrala in organizirala njegov obisk, kar smo ji tudi povedali. Navdušenje je bilo veliko in je pričalo o tem, da je potreba po lepem, karkoli že to je, bodisi glasba, slika ali beseda, prisotna v nas in da znamo ceniti, če jo lahko uresničimo.

Ivančna Gorica, 29. 12. 2024

Joža Železnikar

Poslovili smo se od leta 2024

Prvikrat v dvajsetih letih obstoja društva smo se skupaj poslovili od leta 2024. Zbrali smo se v četrtek, 19. novembra popoldne, v Gostilni pri Frenku v Ivančni Gorici, bilo nas je 48, in v veseli družbi zaključili leto 2024. Poklicanost društva seveda vključuje srečevanje, vendar to poteka v manjših skupinah v krožkih, kjer se v skupni dejavnosti povežemo skoraj kot družina. Srečujemo se tudi, ko skupaj odhajamo v gledališče ali na rednih mesečnih predavanjih, vendar tam kaj več kot za srečevanje dejansko ni priložnosti. Priložnost za resnično druženje in boljše medsebojno spoznavanje je bila zato več kot dobrodošla.

Na začetku nas je pozdravila predsednica Metka Krajnc. Zahvalila se nam je za udeležbo na tem neformalnem druženju, nam zaželela prijeten skupen večer, lepo preživete prihajajoče praznike in vse dobro v novem letu. Na to smo skupaj nazdravili s šampanjcem. Brez hrane seveda ni šlo. Na mize smo dobili krožnike s toplimi in hladnimi prigrizki, paša za oči in brbončice, ki smo se jih seveda veselo lotili in ugotavljali, da so se v gostilni res zelo potrudili. To pa ni bilo vse! Prijetno omotični od hrane smo prisluhnili Tinetovemu globokemu basu, ki nam je najprej zapel Šifrerjevo Za prijatelje, potem pa še Belo snežinko in nazadnje Silvestrski poljub. Pri tem smo mu družno pomagali, nismo bili ravno zelo usklajeni, smo se pa potrudili. Za slave smeha je poskrbel Matjaž (imamo med seboj drugega Tilna Artača?), ki je imitiral različne osebe različnih narodnosti in naših pokrajin, njihova rdeča nit pa je bilo voščilo za novo leto.

Ker je vsak udeleženec prispeval darilo, smo ta razdelili na srečelovu, kjer je seveda zadela vsaka srečka. Na koncu smo na mize dobili še sladice, ki so jih spekle društvene »slaščičarke« Milena, Vesna, Olga in Marjeta in jih seveda hvaležno »pomlatili«.

Dokaz, da je bilo druženje uspešno, je to, da smo se skupaj zadržali kar tri ure in da je soba, kjer smo sedeli, kar vrvela v veselem razpoloženju in pogovoru. Bilo kot v čebelnjaku …

Kako nas je videl naš »dvorni fotograf« Jože Gregorič, ki s svojim fotografskim aparatom spremlja skoraj vse dogodke v našem društvu, poglejte v nadaljevanju.

Ivančna Gorica, 22. 12. 2024

Joža Železnikar

Kakšen je naš odnos do denarja?

Ali nam daje občutek varnosti? Uživamo, ko ga trošimo? Načrtujemo njegovo porabo? O vse tem smo več slišali v sredo, 4. decembra, ko smo v občinski sejni sobi poslušali predavanje dr. Nade Mirnik Trtnik o odnosu do denarja. Bilo nas je 22.

Foto: Jože Gregorič

Denar ni le papir ali bančna kartica, denar povzroča tudi čustva. Če ga je dovolj, nudi zadovoljstvo, občutek varnosti in veselje, če ga ni dovolj, povzroča stres in občutek negotovosti, žalosti, stresa. Naš odnos do denarja seže v otroštvo, ko smo o tem poslušali starše. Tako smo dobili prve vzorce o tem, ali je bilo denarja dovolj ali ga manjka. S prvimi lastnimi zaslužki so prišle odločitve, kaj bomo storili z denarjem. V aktivni dobi so sledile odločitve, kako bomo prišli do bivališča, tedaj tudi največ zaslužimo in trošimo. Po upokojitvi razmišljamo o tem, kako bomo shajali z manjšimi prihodki. Naš odnos do denarja oblikuje tudi naše okolje, v kakšne razmere smo bili rojeni, kaj smo si lahko privoščili in česa ne. Danes se poveličuje pomen bogastva, ki naj bi dajal občutek sreče in zadovoljstva, vendar temu ni nujno tako. To prepričanje še povečujejo socialna omrežja, kjer so vsi lepi, veseli in srečni. Vendar resnična sreča ni bogastvo, bogastvo so medosebni odnosi, druženja, možnosti za osebno rast, nova znanja in poznanstva. Obilje ni le finančno, obilje je tudi v odnosih.

En pogled je količina denarja, ki ga imamo na voljo, drugi pa, kaj si z njim lahko privoščimo. To lahko nekaterim povzroča veselje, če si želje lahko izpolnijo, drugim pa strah zaradi njegovega pomanjkanja. Iz tega sledijo naše odločitve, kaj bomo z njim naredili, ali ga bomo investirali ali porabili za nekaj tretjega in pri tem tvegali. Odnos do denarja močno vpliva na našo samopodobo (ali velja tudi obratno?) in s tem na zadovoljstvo, odvisno od tega, kako smo ga sposobni zaslužiti. Kakšna so naša prepričanja glede denarja, je odvisno od lastnih izkušenj, ki so lahko podporna ali pa omejujoča.

Denar lahko predstavlja moč in zadovoljstvo, zahteva pa tudi načrtovanje, kaj si bomo z njim privoščili. To je odvisno od naših prepričanj in od tega, kaj si upamo. Glede na to ločimo več tipov denarnih osebnosti. V vsakem od nas so vsi tipi, le da so nekateri bolj izraženi. Za varčevalca je značilno, da rad varčuje. Osredotočen je na prihranke in je zelo previden pri porabi. Denar mu daje močan občutek varnosti, si pa s tem lahko krni užitek ob luksuzu. Kupuje samo najnujnejše. Frustracijo mu povzroča partner, če ta rad zapravlja. Močan izziv je, kaj bomo pustili potomcem. Denar pomeni tudi dediščino, iz katere vsak otrok črpa občutek, ali smo ga imeli radi ali ne. Zapravljivec je tisti, ki rad zapravlja in uživa v trošenju. Do denarja ima sproščen odnos, z varčevanjem se ne ukvarja, kar lahko dolgoročno vodi v finančno negotovost. Več kot zaslužiš, tudi več porabiš, ker imaš večje potrebe. Treba pa je imeti mejo in zapravljivci imajo pogosto račun v minusu. Načrtovalec ima rad nadzor in jasne finance. Je organiziran, usmerjen k ciljem in načrtovanju vnaprej. To mu omogoča občutek varnosti, neradi investirajo. Tvegavci so lahko pozitivni ali negativni (igre na srečo). Običajno so to podjetniki, ki pogosto morajo tvegati in s tem koristijo družbi. Imamo tudi izogibalce, ki se z denarjem nočejo ukvarjati, odlašajo z odločitvami in se s financami ne ukvarjajo, zato pridejo opomini ali še kaj hujšega. Tvegavci uživajo v iskanju tveganih projektov ter iskanju priložnosti za rast. Zaupajo v svojo sposobnost, da obvladajo tveganja. Previdneži se prvenstveno ščitijo pred izgubami. Raje imajo manj, a varno, kot da bi tvegali več. Prednost dajejo stabilnosti, previdnosti in varnosti.

Foto: Jože Gregorič

Kakšen denarni tipi pri nas prevladujejo, smo preizkusili s praktično vajo na posebnem vprašalniku, ki nam ga je dala predavateljica in se spoznali še s te plati. Družno smo ugotovili, da tipi denarnih osebnosti držijo tudi za nas.

Odnos do denarja je predavateljica opredelila predvsem s psihološke, čustvene strani. Nič ni bilo govora o bančnih »produktih«, včasih smo jim rekli »storitve«, pa o spletni nevarnostih, kriptovalutah, niti ne o potrošniški mrzlici, ki je značilna za december. S tem vidikom smo obogatili svoje znanje, pa morda tudi spoznanje, zakaj se obnašamo do denarja tako, kot se. Posebej mi je bila všeč njena izjava, da obilje ni v denarju, temveč v odnosih. Pohvalila je našo dejavnost ravno s tega vidika, ker omogočamo stike med ljudmi in jim dajemo nova znanja.

Ivančna Gorica, 5. 12. 2024

Joža Železnikar

Večer z legendarno igralko Polono Vetrih

Polona Vetrih, danes legendarna igralka, že od svoje diplome na ljubljanskem AGRFT leta 1976 najraje igra v komedijah. Bila je članica mnogih gledališč, dolga leta tudi ljubljanske SNG Drame, igrala v mnogo filmih, radijskih igrah, gostovala je po številnih gledališčih po Evropi, predvsem pa je znana kot odlična komedijantka. Za marsikaterega obiskovalca gledališč je kraljica žlahtne komedije, ta konec tedna se je o tem lahko prepričalo tudi 45 članov našega društva. V SiTi Teatru v BTC je ravno za 1. december obnovila predstavo Blagi pokojniki, dragi možje italijanskega komediografa Alda Nicolaja. To predstavo je 1987 za Dramo in Festival Ljubljana režiral še Boris Kobal. In po 37 letih smo si obnovljeno ogledali tudi mi.

Zgodbe štirih vdov so ob spremljavi dveh vrhunskih glasbenikov, Janeza Dovča na harmoniki ter Gorana Krmaca na tubi in tudi na trobenti, ponovno navdušile razprodano dvorano. Igralka je o komediji dejala, da bi to lahko bila tudi tragedija, saj gre za smrti, a so prikazane na zelo hudomušen način. In res, v slabo uri trajajoči predstavi spremljamo štiri vdove, vse odigra Polona Vetrih sama (ki se na odru tudi preoblači), a te vdove žalujejo nekatere bolj, večinoma pa manj ali sploh ne. Kakšnemu od njih je na oni svet pripomogla tudi bodoča vdova sama. Sama pravi, da je recept za dobro komedijo inteligenca, hitro mišljenje, šarm in to, da je komedijo vedno treba igrati s kančkom solze v očeh, šele potem je dobra.  Z navedenim se strinjata tudi glasbenika, ki pravita, da sta ponosna, da sta oder delila z »legendo slovenskega gledališča«.

Polona Vetrih

To, da je enkratna igralka, resnično legendarna, lahko potrdimo tudi člani društva, ki smo si ogledali prvo predstavo po dolgih letih, ko je ni igrala. Polona Vetrih je kljub temu, da pravi, da se s to predstavo počasi poslavlja od gledaliških odrov, še vedno v vrhunski formi. Pozorno in skrbno z besedami ter govorico obraza in telesa izraža občutke štirih vdov: prikrito zaskrbljeno, žalostno, ironično, karikirano, tudi veselo. Tudi govor upodobljenih likov prilagaja situaciji in družbenemu položaju posameznega lika. Pri vsem tem jo enakovredno podpirata oba glasbenika s harmoniko in tubo, oba sta nekajkrat sodelovala tudi glasovno, ves čas pa gibalno.

V urici, ki smo jo preživeli s Polono, njenimi štirimi vdovami in glasbo, smo resnično uživali in igralko nagradili z dolgim aplavzom. Verjetno ni potrebno dodati, da smo v SiTi Teatru resnično uživali in se zabavali ob odličnem besedilu, igri in glasbi.

Stična,2.12.2024

Vesna Celarc

 

© Spletno stran oblikuje Jože Mestnik in uporablja Wordpress