Mesec: oktober 2024

Prva letošnja ekskurzija je 43 članov UTŽO vodila na Primorsko. V sredo, 23. oktobra, smo se še v (vsaj za nekatere) zgodnjem jutru odpravili proti Kopru skozi vse cestne prepreke, ovire in zastoje proti ter po presenetljivo tekoči vožnji s krajšim postankom za kavico prispeli do prvega ogleda.

Še pred 10. uro smo se ustavili pred vhodom v Luko Koper, ki je eno največjih pristanišč v regiji, da bi se seznanili z njegovo pomembno vlogo v mednarodni trgovini in s transportnimi potmi, ki povezujejo Slovenijo z ostalim svetom. Pri vhodu nas je počakal naš vodič Viktor (»Samo Viktor, prosim, ne gospod, ne tovariš!«). Skorajda uro in pol nas je neustavljivo in neutrudno vodil in vozil po pristanišču. Iz njegovih besede je vela navezanost na luko, od svojega prvega delovnega dne leta 1960 je bil namreč zaposlen v Luki Koper in rasel z njo. Iz Pristanišča Koper, ustanovljenega 1957, je nastala Luka Koper, uspešno tovorno in potniško pristanišče, ki se je širilo tudi tako, da je zemljo iztrgalo morju. Na 282 ha imajo 518.000 m² zaprtih skladiščnih prostorov, 47.000 m² pokritih in 1.100.000 m² odprtih skladiščnih prostorov, ugrez zasidranih ladij lahko znaša do 18 m. Ogledali smo si kontejnerski terminal, terminal za avtomobile in generalne tovore, terminal za les, sipke tovore, premog in železovo rudo, terminal silos, terminal za tekočine, imajo pa tudi terminal za živino in nafto. Ob vsakem nam je Viktor povedal značilnosti in kakšno posebno zanimivost. Seveda imajo tudi potniški terminal, kjer pristajajo velike križarke, ki včasih povečajo število prebivalcev Kopra tudi za 3000 potnikov in več kot 1000 članov posadke. Luka Koper zaposluje 2000 delavcev, 300 pa je takšnih, ki jih zaposlijo, kadar je potrebno hitro pretovarjanje. Med vse podatke in zanimivosti je Viktor vpletal dovtipe in šale, tudi uganke in vprašanja ter s tem popestril naše spoznavanje našega največjega pristanišča. Žal smo morali naprej, čakala sta nas še dva ogleda – najprej pa kosilo.

Iz Kopra smo se odpravili na Domačijo Ražman v Gračišče, tam so nam najprej predstavili domače vino, refoškov sok in oljčno olje, vse pa smo lahko tudi kupili. Kosilo pa je bilo odlično in obilno, med drugim smo jedli tudi tipično istrsko jed – ombolo v refoškovi omaki s pršutom – in poskusili dobro domačo belo ali črno kapljico.

Po kosilu pa smo se odpravili proti Seči v Vrt kaktusov. Gre za vrt v družinski lasti, v steklenjaku in na vrtu naj bi bilo preko 1500 vrst kaktusov in sukulent, nekaj nam je o svojih kaktusih povedala lastnica. Nekateri so bili veličastni, najstarejši pa je imel 66 let. Občudovali smo razkošje kaktusov v steklenjaku in na vrtu ter poslušali lastnico, kako je z veliko naklonjenostjo govorila o svoji zbirki. Kaktuse smo si nekateri tudi kupili.

 

Zadnji ogled je veljal Muzeju solinarstva v Krajinskem parku Sečovlje. Po kratki vožnji smo tik pred Dragonjo zavili proti vhodu, kjer nas je čakal vlakec, da bi nas popeljal približno dva kilometra do muzeja, malo pa smo tudi hodili. V muzeju nas je čakala mlada vodička, ki je zanimivo razlagala o solinah, solinarstvu, predvsem pa o življenju in delu solinarjev. Tri hiše so obnovili, v eni je razstavljena tudi muzejska zbirka in sol. Enonadstropna hiša je rabila za bivanje solinarjeve družine in za shranjevanje soli, posebnost pa je krušna peč, v kateri so vse gospodinje pekle kruh. Za razpoznavanje hlebcev so družine imele tudi posebne žige, ki so jih otroci radi zamenjavali. Muzejska zbirka prikazuje orodje, priprave in pohištvo, ki so solinarju in njegovi družini rabili med svojim sezonskim poletnim delom. Vse to nas je popeljalo v čas, ko so solinarji še obdelovali solna polja. Še posebej nam je vodička razložila razliko med soljo in solnim cvetom. Po ogledu pa spet na vlakec in proti domu.

Vreme, ki nam je bilo ves čas nekako naklonjeno, je na poti proti domu pokazalo svojo deževno plat, takrat pa smo se že polni novih spoznanj in vtisov vračali domov.

Fotografije: Lidija Medved in Vesna Celarc

Vesna Celarc